Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Londonske impresije

Londonske impresije


59. BFI London Film Festival (London, 7. – 18. oktober 2015)

Na Lutonu pristanemo natančno ob 12:25. Pogreznjena v udoben sedež avtobusa, ki me iz letališča pelje v center Londona, poslušam aktualni podkast Filmspotting. Adam in Josh sta navdušena nad novim filmom Denisa Villeneuva, Sicario (ZDA, 2015). Ko se približujemo centru mesta, me iz vsakega drugega rdečega londonskega double-deckerja pozdravijo obrazi glavnih igralcev iz omenjenega filma – Emily Blunt, Josh Brolin in Benicio Del Toro. Opazim, da se povsem nezavedno poigravam z mislijo, kako bi v že tako natrpan festivalski urnik, vključila še ogled Sicaria.

Londonski filmski festival (LFF), ki ga organizira Britanski filmski inštitut (BFI), je letos zabeležil svojo 59. edicijo. Zaradi neugodne časovne umeščenosti – po vseh za filmsko industrijo pomembnih festivalih in pred sezono oskarjev – ima LFF predvsem funkcijo showcase festivala. V dvanajstih dneh prikaže nekakšen crème de la crème nabor raznovrstnih kritiško priznanih avtorskih filmov minule sezone. Od 240 filmov, ki jih je festival prikazal v sklopu letošnje edicije, je bila tako le peščica svetovnih premier.

Morebitne niše festival zato išče drugje. Vedno bolj se trudi izkoristiti predvsem svojo geostrateško pozicijo. London namreč velja za eno od vodilnih kreativnih mest. »Želimo si, da bi tudi festival lahko bolj prispeval k temu statusu,« je v enem od intervjujev dejala Clare Stewart, direktorica LFF. Prav s tem namenom je festival letos, pod imenom LFF Connects, predstavil novo serijo poglobljenih pogovorov in interaktivnih dogodkov z vidnimi ustvarjalci, v katerih so se razmisleka o filmu lotili iz širše perspektive. Serija je zasnovana predvsem z mislijo na prihodnost filma ter na njegovo vse večjo prepletenost in interakcijo z drugimi kreativnimi industrijami, kreativnimi tehnologijami in umetniškimi zvrstmi.

Prvo serijo LFF Connects sta skupaj z direktorjem avstrijske kinoteke Alexandrom Horwathom otvorila britanski režiser Christopher Nolan in umetnica Tacita Dean, med drugim ustanovna članica pobude Savefilm.org. Tako Nolan kot Deanova sta strastna zagovornika filma kot medija. Uvodni pogovor se  je vrtel okrog nujnosti tega, da se, kot del naše kulturne izkušnje, ohrani snemanje in projeciranje filma na in iz filmskega traku, pa tudi o potrebi po novih arhivskih in razstavnih standardih na področju filmske umetnosti.

000046.5997.ForbiddenRoom_still3_ClineBonnier_LouisNegin__byna_2014-11-26_11-42-07AMO preseku filma in umetnosti je v omenjeni seriji pogovorov podrobneje spregovoril Guy Maddin, ki se je na festivalu predstavil s svojim hipnotičnim filmom Prepovedana soba (The Forbidden Room, Kanada, 2015). O povezavi filma in televizije sta razpravljala dokumentarist Louis Theroux in producent Simon Chinn. Alistair Hope je opozoril na številne možnosti povezovanja med filmom in računalniškimi igrami, priznana ameriška umetnica Laurie Anderson, na festivalu so pokazali tudi njen novi film, lirično Pasje srce (Heart of a Dog, Francija/ZDA, 2015), pa je spregovorila o svojem pristopu do ustvarjanja filmov in o tem, kako film povezuje z umetnostjo, performansom in glasbo.

V hostlu odložim svojo prtljago in na kratko poklepetam s punco na recepciji. Prihaja iz Češke in s prijatelji iz Londona so ravno pred kratkim ustanovili svoje produkcijsko podjetje. Tudi ona se že veseli festivala. Na Willesden Greenu skočim na podzemno železnico, med živopisane obraze in se odpeljem do Leicester Squarea, ki predstavlja nekakšen center najpomembnejših britanskih kinematografov. Na trgu se znajdem v sprevodu zombijev, ki so zavzeli ulice. Krvavi obrazi me pospremijo do Piccadilly Circusa, kjer v press centru prevzamem akreditacijo. Od Piccadillyja se kar peš odpravim do festivalskega centra.

Ko skozi večerno meglo hitim čez westminstrski most, se mimo mene pripelje tank iz druge svetovne vojne – očitno nova turistična atrakcija, za njim pa še rikša. Pod mostom pleše balerina, na poti do BFI Southbanka pa srečam dva Charlieja Chaplina. Kar naenkrat se mi zazdi, da so se na ulicah Londona srečali vsi filmi, vsi svetovi in vse kulture. Meja med realnostjo in fikcijo je popolnoma zabrisana. V BFI-ju se zleknem na kavč in si, preden se odpravim proti kinodvorani, na ogled filma o enem izmed meni ljubih bendov, naročim še earl grey z mlekom.

elephant-days-02Elephant Days (James Caddick in James Cronin, VB, 2015), sprva (za)mišljen kot dokumentarec o londonskih rockerjih The Maccabees in o kreativnem procesu nastajanja njihovega četrtega studijskega albuma Marks To Prove It. V procesu snemanja je film prerastel v melanholičen portret londonskega predela imenovanega Elephant and Castle. Novi album omenjene indie zasedbe, ki je nastajal v osami anonimnega studia v prav tem delu mesta, tako postane subtilen zvočni odtis nenavadnih zgodb skupine lokalnih prebivalcev, ki se vsak na svoj način soočajo z gentrifikacijo svoje okolice. Gentrifikacija, s katero se je na festivalu podrobneje ukvarjal tudi dokumentarec iz tekmovalnega programa, Public House (Sarah Turner, VB, 2015), je v zadnjem času zelo popularna tema, o kateri je v zanimivem članku Z dokumentarci proti gentrifikaciji Londona za Radio Študent podrobneje pisal Nace Zavrl.

Novinarske projekcije, ki so se začele že 14 dni pred uradnim začetkom festivala, so letos večinoma potekale v popolnoma prenovljenem kinu Picturehouse Central, ki je v West Endu, blizu vedno živahnega Piccadilly Circusa. Petnadstropni luksuzni kino, obnovljen v retro stilu, je za skoraj mesec dni postal drugi dom za množico kritikov z vsega sveta. Kavomati so spuščali več pare kot prve lokomotive, koši pa so se utapljali v bananinih olupkih. Tehnično brezhibne projekcije so med festivalom neprekinjeno potekale od osmih zjutraj do sedmih zvečer, (pre)udobni fotelji v dvoranah pa so po četrti zaporedni projekciji praviloma postali dremališče utrujenih prekernih delavcev s konca prehranjevalne verige filmske industrije.

lff-2015-high-rise-red-carpet-ben-wheatley

Najdaljša vrsta, vila se je od vhoda in okrog kina Picturehouse Central, je bila za filma High Rise (VB, 2015). Ljubljenec britanskih kritikov, Ben Wheatley, pa – sodeč po nezadovoljnih obrazih in komentarjih s svojim novim filmom, distopično satiro, posneto po romanu J. G. Ballarda – ni upravičil visokih pričakovanj. Distopične satire so bile očitno vroč festivalski material, saj je bila podobna gneča tudi pred projekcijo filma Jastog (The Lobster, VB/Irska/Grčija, 2015), novega filma enega ključnih režiserjev grškega novega vala, Yorgosa Lanthimosa. Živahno je tudi pred projekcijo filma The Idol (Ya Tayr El Tayer, VB/Palestina/Katar/Nizozemska/Združeni arabski emirati, 2015).

Idol, dinamična mešanica Revnega milijonarja (Slumdog Millionarie, Danny Boyle, VB, 2008), Zelenega kolesa (Wadjda, Haifaa Al-Mansour, Savdska Arabija/Nemčija, 2012) in švedskega filma Najboljše smo (Vi är bäst!, Lukas Moodysson, 2013), je nastal po resnični zgodbi Mohammada Assafa. Assaf, ki je skupaj s sestro odraščal v Gazi, je uresničil nemogoče sanje, zmagal na pevskem tekmovanju »Arabski idol« in čez noč postal nacionalni simbol upanja. Priznani palestinski režiser Hany Abu-Assad je neverjetno intrigantno zgodbo prevedel v kompleksen in hkrati všečen filmski izdelek, poln drame in pikrega humorja.

Ko hodim iz filma na film, iz Picturehousea do Southbanka, se festival, kot bi mignil, prevesi v drugo polovico. Večere najraje preživljam v BFI-ju, kjer za številnimi popolnoma zasedenimi mizami neprestano poteka živahna debata o videnih filmih. Zapletem se v pogovor s starejšim gospodom. Vpraša me, če mi je všeč London. Seveda, odgovorim. Tukaj je cel svet. Prikima in pove, da je sem iz Južne Afrike prišel pred več kot 60 leti in da London še vedno naravnost obožuje. »Že 60 let sem tudi član filmskega kluba in reden gost BFI-ja. Res bi mi že lahko dali kakšne dodatne ugodnosti!« zagodrnja napol za hec, napol zares. Vprašam ga, kaj gre gledati. »Dokumentarec o Marlonu Brandu,« odgovori. »Včasih so znali delati filme! Danes ni več toliko dobrih filmov,« še doda, preden spije zadnji požirek konjaka, pobere svoj bež klobuk in sprehajalno palico in se počasi odpravi v dvorano številka tri (NFT3) na Listen To Me Marlon (Stevan Riley, VB, 2015).

listen-to-me-marlon-2015-01Sama se odpravim v NFT1, na pojekcijo kratkih filmov, ki so združeni pod naslovom Funny How? How Am I Funny? Polurna internetna senzacija Kung Fury (David Sandberg, Švedska, 2015), v kateri se detektiv po imenu Kung Fury odpravi nazaj v času, da bi ubil Adolfa Hitlerja aka Kung Führerja, je ekscesno zabavno in politično nekorektno posvetilo osemdesetim letom, VHS estetiki in slabim akcijskim filmom. Discipline (Švica, 2014), miniaturka švicarskega režiserja Christopha M. Saberja nam v enajstih minutah hudomušno servira luciden vpogled v trenutne geopolitične odnose in zapleteno stanja sveta. Ker kratki filmi vse bolj pridobivajo na svoji veljavi, je letos tako tudi na LFF prvič potekal tekmovalni program kratkih filmov. Nagrado za najboljši kratki film je prejela poetična animacija An Old Dog’s Diary (Shai Heredia in Shumona Goel, Indija, 2015), portret Francisa Newtona Souza, enega najpomembnejših indijskih umetnikov 20. stoletja.

Nagrado Grierson za najboljši dokumentarec je letos prejel film Sherpa (Avstralija/VB, 2015), v katerem je režiserka Jennifer Peedom z malo sreče v nesreči aprila 2014 v svojo kamero nepričakovano ujela eno nedavnih tragedij, ki se je pripetila tej izkoriščani etnični skupini. Nagrado Sutherland za najboljši celovečerni prvenec je za svež, feminističen pogled na starodavno zgodbo o dobrem in zlem za film The Witch (ZDA/Kanada, 2015) prejel režiser Robert Eggert. Najboljši film festivala je, po mnenju žirije, ki jo je vodil poljski režiser Pawel Pawlikowski, postal film grške režiserke Athine Rachel Tsangari, Chevalier (Grčija, 2015). Ironična študija moškega ega, v kateri je Tsangarijeva, kot je na podelitvi dejal Pawlikowski, »z izjemno natančnostjo in humorjem, ki se mu enostavno ne moreš upreti, uspela ustvariti film, ki je hkrati odbita komedija in globoko zaskrbljujoča izjava o stanju zahodne družbe.«

sherpa-2015-01V glavnem tekmovalnem programu se je sicer znašel estetsko in produkcijsko raznolik presek svetovne kinematografije, visokoproračunski hongkonški 3D-muzikal o finančnem sektorju Office (Johnnie To, Kitajska/Hong Kong, 2015), nizkoproračunski hit Tangerine (Sean Baker, ZDA, 2015), v celoti posnet na dveh iPhonih, pa evropska znanca iz Cannesa in Benetk; Savlov sin (Saul Fia, László Nemes, Madžarska, 2015) in 11 minut (Jerzy Skolimowski, Poljska/Irska, 2015), Netflixova produkcija Beasts of no Nation (Cary Fukunaga, ZDA, 2015), avstralska drama The Daughter (Simon Stone, Avstralija 2015), libanonski triler Very Big Shot (Film kteer kbeer, Mir-Jean Bou Chaaya, Libanon/Katar, 2015), meditativna mojstrovina Apichatponga Weerasethakula Veličastno pokopališče (Rak ti khon kaen, Tajska/VB/Francija, 2015) in dolgo pričakovani drugi celovečerec francoske režiserke Lucile Hadžihalilović, mešanica distopije, horrorja in poetičnega filmskega eseja, Evolution (Francija, 2015).

Mehiške barve je v tekmovalnem programu LFF, s svežim pogledom na tematiko migracij, s filmom Desierto (Mehika/Francija, 2015) zastopal Jonás Cuarón. Preprosta premisa lovca in plena pod režijsko taktirko Cuaróna mlajšega postane napet in neverjetno kinetičen triler, podoba-gibanje, ki se skoraj z madmaxovsko intenzivnostjo odvije pred našimi očmi. Sam (izvrstni Dean Morgan), osamljeni puščavski jezdec, katerega srce namesto krvi poganjajo Jack Daniels, zgrešen patriotizem in rasizem na mehiško-ameriški meji zasleduje Moisesa (Gael García Bernal), ki se po deportaciji želi vrniti k svoji družini v Ameriko. Sam in Moises sta simbola dveh narodov in prek njiju Jonas v film vpelje tudi jasno politično sporočilo. Desierto je mojstrska študija gibanja in ritma, film, ki stavi na minimalizem in to stavo tudi dobi.

Sunset-SongMed filmi v tekmovalnem programu je bilo veliko pozornosti namenjene tudi domačemu auteurju par excellence, Terencu Daviesu, ki je v tekmovalnem programu predstavil romantično zgodovinsko dramo Sunset Song (VB/Luksemburg, 2015). Davies, nadvse prijazen in olikan britanski gospod, je film posnel po enem temeljnih del škotske literature, istoimenskem romanu Lewisa Grassica Gibbona. Terrenca Daviesa (TD) in glavno igralko Agynes Dyean (AD) sem za kratek pogovor uspela ujeti v hotelu May Fair, kjer je nastanjena večina festivalskih gostov. Na kratko smo poklepetali o filmu in o romanu, po katerem je nastal.

Se še spominte kako je bilo, ko ste nadaljevanko Sunset Song prvič gledali na televiziji?

TD: Seveda se spomnim. Bilo je leta 1971. Star sem bil 18 let. Na sporedu je bila šest tednov. Takrat nisi mogel ničesar posneti in tako sem vsako nedeljo nestrpno čakal na novo epizodo. Serijo sem naravnost oboževal in po ogledu sem šel takoj kupit tudi knjigo. Roman je bilo zaradi arhaičnega jezika težko brati, ampak gre za zares veliko, veliko delo. V tistem času sem delal še kot pomočnik računovodje. Pogledal sem serijo, prebral sem knjigo in niti pomislil nisem na to, da bom kdaj šel v umetniške vode, da bom postal režiser in iz te knjige naredil film.

V filmu izstopajo čudoviti dialogi in monologi. Koliko je v njih vašega scenarija in koliko je romana?

TD: Večina monologov je vzeta iz knjige; le tu in tam sem spremenil kako malenkost, predvsem tam, kjer gledalec potrebuje malo več konteksta. Mojega dialoga v filmu je približno 10 %. Imam zelo dober posluh za imitiranje dialogov, ampak samo v manjši meri. 90 % je še vedno delo Lewisa Grassica Gibbona.

Sem pa vsekakor poizkušal ostati zvest duhu knjige. Knjige ne moreš kar preprosto posneti. Branje ni enak proces kot gledanje. Gre za popolnoma drugačen princip. Ko gledate uvodni kader iz Leanovih Velikih pričakovanj (Great Expectations, 1946), ta nima nobene zveze z Dickensom. Tega uvoda ni v knjigi, ampak ti kljub temu da tisti nezgrešljivi občutek Dickensovega sveta. In prav za to gre. Najpomembneje je, da ujameš esenco, bistvo, tisti pravi občutek. Nekaj, česar mogoče sploh ni v knjigi, ampak je tisto nekaj, za kar veš, da je prav. In to je vedno velik izziv in nekaj, kar imam najraje pri delanju filma.

lff-2015-sunset-song-red-carpet-terence-davies

Zelo prepričljivo vam je uspelo reproducirati tudi zgodovinsko obdobje, v katerem se film odvija. Kaj ste poleg knjige uporabili za referenco?

TD: Vedno pomaga, da za vsak film naredimo ogromno testov za izgled samega filma. Vedno moraš imeti dobro izgledajoč film! Moj scenograf Andy Harris mi je pokazal nekaj slik Vilhelma Hammershøija, danskega slikarja, ki je bil aktiven konec 19. in v začetku 20. stoletja. Njegove slike so podobne Vermeerjevim, le da je na njih več zastrte severne svetlobe. Večinoma je slikal interierje in na vseh slikah so odprta vrata in okna. Če že je oseba na sliki, je to ponavadi ženska in skoraj vedno je obrnjena s hrbtom proti nam in gleda skozi okno. Slike so naravnost čudovite, noro lepe, osupljive. Harrisu sem dejal: hočem, da moj film izgleda natanko tako! Za videz filma sta tako zaslužena predvsem Hammershøi in Andy, ne jaz.

Koliko časa ste preživeli na setu, ste snemali v pravi hiši?

AD: Vse interierje smo snemali v studiu v Luksemburgu. To je trajalo kake 4, 5 tednov. Pred tem smo dva tedna snemali na Novi Zelandiji, kjer smo posneli vse poletne scene in žetev. Potem pa smo bili še 4 tedne na Škotskem, kjer smo posneli vse te sive in turobne scene, vse, ki so videti zelo hladne. In res je bilo mraz. Spomnim se, da je padal dež in Terrence je sedel sredi ogromnega šotora, pred zaslonom, oblečen v kake tri, štiri plašče.

Veliko ste govorili o tem, da vas impresionirajo vloge močnih žensk in Chris je zagotovo ena od njih. Je bilo to tisto, kar vas je prepričalo za sodelovanju pri tem filmu?

AD: Zagotovo. Ampak prvi razlog, zakaj sem želela sodelovati pri tem filmu, je bil Terrence. Obožujem njegovo delo in popolnoma sem nora nanj. Ko sem slišala, da bo snemal ta film, sem naredila vse, ampak res vse, da sem se znašla v isti sobi skupaj z njim.

Vedela sem, da si želim te vloge in da je to smer, v katero se kot igralka želim razvijati, smer, v katero želim, da se razvija moja kariera, pa tudi smer, v katero se želim razvijati kot ženska. Ko igraš vloge, kot je ta, razširiš svoje razumevanje o tem, kaj vse je sploh mogoče. Chris, njena moč, njen pogum in način, na katerega si vzame svobodo, da izrazi sama sebe, je dostojanstven in občudovanja vreden.

Kakšen vpliv je imela knjiga na razumevanje lika? Vam je bila v pomoč pri vživljanju v Chris?

AD: O knjigi sem razmišljala predvsem kot o njeni glavi, o njenih mislih. Če je bil scenarij nekakšno okostje zgodbe, ki smo jo želeli povedati, mi je knjiga predstavljala predvsem Chrisino psihološko in emocionalno življenje; njena opažanja, tok misli, njeno introspekcijo. Knjiga je na nek način njeno celo življenje in način, na katerega je doživljala svet. Ko bereš knjigo, postaneš del zgodb in zgodbe postanejo del tvojega življenja.

Ko sem večkrat prebrala knjigo, je Chis postala del mene, popolnoma sem se lahko poistovetila z njo in tako sem ljubila, se smejala in jokala skupaj z zgodbo. In ko snemaš posamezno sceno, imaš v sebi že vso to zgodovino lika. Zdelo se mi je, kot da sem ravno prebrala njen osebni dnevnik in da vem vse. Vedela sem, kako razmišlja in kakšna je in ker me je njena zgodba ganila, sem lahko z njo na nek način zgradila pristen odnos in pristno povezavo.

sunsetsong4-xlargeChris je zelo močna in neodvisna ženska, njena zgodba pa je postavljena v čas, ko je tradicionalna patriarhalna družba začela razpadati, kar filmu daje feminističen podton. Gre za temo, na katero je bil v veliki meri osredotočen tudi letošnji LFF.

AD: Zdi se mi zelo pomembno, da je na vseh področjih, tudi v umetnosti močna prisotnost žensk. To je pomembno že samo za to, da imajo mlada dekleta, pravzaprav vse ženske lahko svoje vzornice. Vzornice, za katere lahko rečejo: hej, nisem vedela, da je to sploh možnost za ženske. Vzornice, za katere lahko rečejo: o, tudi tako se lahko obnašam in je okej, tudi taka sem lahko in je okej. Pomembno je, da si upaš povzdigniti glas, da imaš lahko svoje mnenje, da si lahko enakovredna.

Leto 1910, v katerega je postavljen roman in s tem film, je začetek obdobja, ko so se patriarhalni temelji začeli rahljati. Nihče ne more zanikati, da je bila energija v tistem času, neodvisno po vsem svetu, podobna in da so se povsod po svetu dogajale podobne stvari. To se kaže tudi v knjigi. Sunset Song je napisal moški, ampak takrat so mislili, da je Lewis Grass Gibbon ženska, ki piše pod psevdonimom, saj ljudje preprosto niso mogli dojeti, da bi moški lahko napisal takšno zgodbo iz ženske perspektive, da bi oblikoval tako močen in pogumen ženski lik.

Na londonskem festivalu so letošnje leto razglasili za leto močnih žensk, zato ni bilo naključje, da je dvanajstdnevni filmski praznik otvoril film britanske režiserke o britanskih ženskah, ki so spremenile tok zgodovine. Sufragette (Sarah Gavron, VB, 2015) je film o zgodnjem feminističnem gibanju sufražetk, ki so leta 1912 pod vodstvom kultne Emmeline Pankhurst (ki jo upodobi znotraj filmske industrije prav tako kultna Meryl Streep) za dosego svojih ciljev začele uporabljati militantne taktike, ki jih ni bilo mogoče več spregledati. Film je dopolnjevala še kompilacija Make More Noise! Sufragettes In Film (VB, 2015), v kateri sta Brynoy Dixon in Margaret Deriaz zbrali 21 najzanimivejših dokumentarnih posnetkov gibanja sufražetk in kratkih igranih filmov o sufražetkah med leti 1899–1917, med njimi sta bili svojimi norčijami pravo odkritje sestri Tilly.

LONDON, ENGLAND - APRIL 11:  Extras take part in filming of the movie Suffragette at Parliament on April 11, 2014 in London, England. This is the first time filming for a movie has been allowed in The Houses of Parliament. Suffragette is due for release in 2015.  (Photo by Peter Macdiarmid/Getty Images)

Temi o ženskah pred in za kamero je bilo namenjenih tudi več spremljevalnih dogodkov, predavanj in pogovorov, med katerimi je izstopal simpozij na tematiko spola in medijev, ki ga je s svojim predavanjem otvorila igralka in producentka Geena Davies. »Festival se vedno trudi biti pred industrijo v smislu števila filmov, ki so jih posnele režiserke. Letos jih je bilo v programu več kot 50, kar se sicer sliši super, ampak to je v resnici še vedno samo 20 % celotnega programa. Tako da, fantje, če ste v skrbeh, da tej temi posvečamo preveč pozornosti, vam res ni treba biti,« je v uvodniku festivalskega kataloga zapisala direktorica LFF, Clare Stewart.

Poleg številnih filmov, ki so jih posnele režiserke, je bilo na festivalu mogoče videti tudi nadpovprečno število filmov s kompleksnimi ženskimi liki v glavnih vlogah. Če naštejemo samo najvidnejše; izjemna Saoirse Ronan v zgodovinski drami Brooklyn (John Crowley, VB/Kanada/Irska, 2015), neuničljiva Maggie Smith v priredbi Bennettove igre Lady In The Van (Nicholas Hytner, VB, 2015), Cate Blanchet, ki je letos na festivalu prejela tudi nagrado za življenjsko delo, v ljubezenski zgodbi Carol (Todd Haynes, ZDA/VB, 2015) in nepremagljivo Qi Shu v Hsiao-Hsien Houjevi Morilki (Nie yinniang, Tajvan/Kitajska/Hong Kong, 2015).

brooklyn-2015-02-saoirse-ronan-shopEnega izmed najbolj intrigantnih ženskih likov je s pomočjo svoje tete, igralke Krishe Fairchild v celovečernem prvencu Krisha (ZDA, 2015) ustvaril mladi ameriški režiser Trey Edward Shults. V napeti, živčni in humorja polni komorni družinski drami, ki je bila realizirana s pomočjo kampanje na platformi za množično financiranje Kickstarter, najdemo tako temačne odmeve Paula Thomasa Andersona, Johna Casavetessa in Thomasa Vinterberga, kot kaotičnost Pedra Almodóvarja. Na tem mestu velja omeniti še en filmski prvenec z zanimivo glavno junakinjo, ki je bil prav tako realiziran s pomočjo Kickstarterja, Petting Zoo (Nemčija/ZDA/Grčija, 2015). Prijetno prizemljen indie ameriške režiserke Micah Magee, pri katerem je kot producentka sodelovala Tsangarijeva, pripoveduje zgodbo o 17-letni Layli, perspektivni dijakinji, ki nepričakovano zanosi.

Čeprav so kar štiri od petih festivalskih nagrad letos odšle v ženske roke, kar v luči trenutnega zeitgeista in v povezavi z letošnjo rdečo nitjo festivala najbrž ni naključje, pa se je LFF vseeno zaključil s filmom, v katerem dominira moški princip. All star zasedba, Danny Boyle na režiserskem stolčku, Aaron Sorkin za scenaristično mizo in Michael Fassbender pred kamero, je združila moči za še en biografski film o najbolj ikonoklastični osebnosti digitalne dobe, Stevu Jobsu. Steve Jobs (VB, 2015) je film šekspirjanskih razsežnosti, v katerem ženske zasedajo vse običajne vloge; pomočnica/tajnica, mati, hči. Od sufražetk do moškega raja v Silicijevi dolini, od upanja do realnosti.

lff-2015-steve-jobs-red-carpet-michael-fassbender

Realnost boleče zadnjice in psihične utrujenosti je za mano prišla tudi v zgodnjih jutranjih urah, v dolgi vrsti za oddajo prtljage na letališču. 10 intenzivnih festivalskih dni in konstantnih emocionalnih voženj na filmskih vlakcih smrti pusti svoje posledice. Utopične ideje o ogledu Sicaria mi seveda ni uspelo realizirati, podkasti, ki sem jih imela namen poslušati na letu nazaj, pa so se izkazali kot izvrstna podlaga za spanje. Čeprav LFF ne sodi med najbolj prestižne festivale, vseeno ponuja kopico zanimivih filmov in s filmi povezanih dogodkov, nanj pa se seveda splača priti tudi zato, ker se odvija v Londonu. Ali, kot je nekoč dejal Samuel Johnson, »Ko je človek naveličan Londona, je naveličan življenja; kajti v Londonu je vse, kar življenje lahko ponudi«.

Westminister Bridge

Ana Šturm // Krajša verzija poročila z naslovom Od sufražetk do moškega raja v Silicijevi dolini je bila objavljena v reviji Ekran, letnik LII, 2015/2016, december-januar, str. 16-18