Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Ave Hollywood!

Ave Hollywood!


Vera v filmsko realnost je bila v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja na višku svoje moči. Filmi so od vsakodnevne borbe utrujenim ljudem predstavljali predvidljivost v času, ko ni bilo predvidljivosti, upanje v času, ko vate na obzorju ni zrl obraz benevolentne prihodnosti in te vabil, da stečeš njegovemu mehkemu objemu naproti, ampak le še en dan agonije v negotovosti, ki ga je bilo treba nekako preživeti. Filmi, prismojeni, neresni, utopični, pisani, razkošni, so ti za dve ure podali roko in te odpeljali v svet, v katerem si si od vseh teh tegob lahko malce odpočil, vsaj dokler se ni trak skoraj iztekel in postal ob napisu The End. Konec je bil za film vedno srečen, za gledalca pa ne. Vsaj dokler ni šel pogledat naslednjega.

Kakšen čas je to bil! Petdeseta so bila za filmske studije kljub posameznim temnim oblakom še vedno obsijana z večnim soncem na kalifornijskem nebu. Kinodvorane so obiskovale množice iz vseh družbenih slojev in zvezdniški sistem je neumorno proizvajal vedno znova nove arhetipe nedosegljive lepote in šarma.

Toda pod površjem mirne gladine je počasi brbotalo in obzorja so se mračila: hladna vojna in konsekvenčna kubanska jedrska kriza sta naznanjali dobo revolucije in v natanko ta trenutek Coena zapeljeta svojo rusko podmornico, imenovano Nostalgija. Ave, Cezar! (Hail, Caesar!, 2016) je tak »usual suspect« coenovske mešanice ironije, ideologije in infantilizma – trije zmagovalni I-ji za film, ki nam hoče povedati, da to, kar gledamo, morda ni čisto tako, kot je bilo v resnici, ampak da tudi resnica ni čisto zares to, za kar se rada izdaja. Zelo primerno torej, za film o filmu, in seveda film v filmu, kar Ave, Cezar! večinoma je. Coena nas z zanesljivim, samozavestnim korakom izkušenih vešče popeljeta po svojem domačem terenu, ki ga s tolikšno mero naklonjenosti v dobrih dveh urah naslikata pred nami. To je ista naklonjenost, ki jo do svojega dela čuti Eddie Manix, šef fizične produkcije in tako imenovani »fixer«, osrednji in vseskozi po malem trpeči lik filma, ki mora skrbeti, da se kolesja in zobniki v drobovju megalomanske sanjske mašinerije, imenovane Capitol Studios, vrtijo gladko in neslišno. Eddie je za studio to, kar so za šport, imenovan curling, tisti komični možički, ki mrzlično vneto drgnejo in gladijo ledeno stezo s svojimi metlicami, da se kovinski čajnik (ali karkoli že je ta zadeva) lepo in daleč pelje. Eddie obvlada to sceno. Vsak dan ob isti uri prikoraka skozi vrata studia, stopi v pisarno, sede za mizo in pokliče vrhovnega poglavarja svoje multimilijonske Cerkve, gospoda XX, ki vleče niti iz New Yorka. Vsak dan ga pričaka nekaj novega. Mlada vzhajajoča zvezda se po zabavi znajde v kočljivem položaju, napol slečena, popolnoma opita? Eddie jo bo spravil do doma in poskrbel, da njen ugled ostane brez madeža. Matinejski idol se je zapletel v afero s svojim režiserjem? Eddie ima boljšo zgodbo za mrhovinarske trač novinarje. Morska deklica se ne spravi več v svoj kostum, ker ji pod srcem raste trebuh (in novo, nezakonsko življenje)? Samo pokličite Eddieja!

hail-caesar01

Nič čudnega torej, da Eddie, sicer predan vernik, dober zakonski mož in oče, približno vsakih štiriindvajset ur kleči v spovednici pred duhovnikom. Cel dan pred tem namreč nase potrpežljivo nalaga breme grehov, ki jih zagreši kolektivno telo studija Capitol. Časi so težki, ampak še težji so za tiste zunaj sistema, zunaj hollywoodskih gričev. Nekdo jim mora obljubiti zveličanje, nekdo mora biti njihov odrešenik. Bog je tam zunaj in pridno dela. Eddie samo pomaga oznanjati evangelij.

Coena sta tako znova na misiji odkrivanja vprašanj vere, in to počneta na svoj značilen, satiričen in pogosto popolnoma prismuknjen način. Če sta v Zresni se (Serious Man, 2009) v ospredje postavila židovstvo in iskanje identitete, je v Ave, Cezar! oder rezerviran za troedinega boga kristjanov, ki se (ali pa ne, odvisno koga vprašaš), manifestira v mesu in krvi zgodovinske osebe po imenu Jezus Kristus. Toda ne ustavita se pri tej ravni, ampak se naravnost virtuozno, z mestoma subtilno, drugje pa povsem nedvoumno povlečenimi paralelami lotita (de)konstrukcije Hollywooda kot ideološkega aparata države, ki proizvaja in vzdržuje ideološko superstrukturo, medtem ko hkrati z lastnimi produkcijskimi silami in razmerji ohranja trdno tudi svoje lastno ekonomsko jedro. Pravzaprav, hočeta reči Coena, Hollywood sploh ne rabi države, Hollywood JE država v malem. Tista dejanska, država ZDA, je kvečjemu nadloga, kamenček v zobovju velike tovarne sanj, za katero bolje, da je sploh ne bi bilo. S svojo cenzuro in davki in neumnimi vojnami, v katere se nenehno zapleta, kdo jo sploh res rabi?

Kar je seveda prvi stavek, ki leži na jeziku vsakega polnokrvnega kapitalista in če kaj, je Hollywood, kot tolikokrat poudarjamo, tovarna, imanentno organiziran tako, da se na njegovem dnu tare voljne delovne sile, ki ji od vrha poveljuje Lastnik kapitala. In temu modelu ne sledi le filmski studio. Ko nastaja, film sam posvaja ta model kapitalistične hierarhije: bog/šef/režiser v megafon kliče ukaze (»božanski glas«) igralcem, ki izpolnjujejo njegovo vizijo, ubogljivo, v upanju na svoj košček sreče – slave. Toda kot vsak pravi kapitalistični podvig tudi hollywoodski ni bil imun na nezadovoljneže, hujskače, nevernike, ki – prepričani, da ima sistem sorazmerno nepravične predstave o pravičnem plačilu – sipajo sladkor v njegov tank. V tem primeru sta to dva v sandale obuta statista, ki zadrogirata in ugrabita glavnega igralca v epopeji o rimskem vojskovodji, ki sreča Jezusa (mislim, da lahko naslov uganete sami). Ko se omenjeni igralec, Baird Withlock (brezhibno komični George Clooney) zbudi, je na skrivi lokaciji, obkrožen z ducatom bledih mož z očali, ki mu namesto razlage ponudijo uvodni kurz v teorijo marksističnega materializma. »The Future«, prihodnost torej, kot sami sebe imenujejo, je namreč komunistična celica znotraj Hollywooda, bledi možje pa so tista najbolj raz-očarana vrsta ljudi v industriji – scenaristi. »Zaradi nas so filmi uspešni, ampak od dobička nimamo nikoli nič!« tarnajo in prav imajo, do neke mere. Toda njihova usoda se ne kani bistveno spremeniti, niti po tem, ko se njihov najbolj goreči član, sicer igralec Burt Gurney (Stalinov vizualni dvojček Channing Tatum), vkrca na sovjetsko podmornico in krene reševat razredno vprašanje na drugo stran bodoče železne zavese. Že jih čaka goreči meč anti-komunističnega križarja Josepha McCarthyja, ki jim bo še dobrih nekaj let dihal za ovratnik.

img5Ave, Cezar! je v svojem družbeno-kritičnem momentu dokaj v sorodu s filmom, ki sta ga brata posnela v svojih ranih letih. Barton Fink (1991) je prav tako satira, ki se osredišči na eksistencialno trpljenje naslovnega junaka, razredno ozaveščenega newyorškega scenarista (John Turturro), ki v štiridesetih letih prejšnjega stoletja odpotuje v Hollywood, da bi spisal komercialno uspešnico. V nasprotju z Ave, Cezar! je Barton Fink dokaj pesimističen portret filmske industrije (kot zanimivost: v obeh se pojavi isti izmišljeni studio Capitol), toda morda to niti ni presenetljivo, glede na to, da slednji na Hollywood gleda skozi oči scenarista/intelektualca, ki ga povrh vsega pesti še pisateljska blokada. Hollywood je za večno trpečega writerja očitno ultimativni antagonist, in prav nič ne manjka filmov, ki bi hiteli temu pritrjevati: Sulivanova potovanja (Sulivan’s Travels, Preston Sturges, 1941), Sunset Boulevard (Billy Wilder, 1950), In a Lonely Place (Nicholas Ray, 1950), Prezir (Le Mépris, Jean-Luc Godard, 1963), Igralec (The Player, Robert Altman, 1994) ter med novejšimi recimo Trumbo (Jay Roach, 2015) – same iz prve roke nabrušene osti, ki katarzično prebadajo grešno meso te novodobno Sodomo in Gomoro.

A kjer je sovraštvo, tudi ljubezen ni daleč. Tako kot že Wes Anderson v Grand Budapest hotelu (Grand Budapest Hotel, 2014) tudi Joel in Ethan Coen skozi celoto svojega opusa izražata predanost mediju in zapuščini filma; ne le njegovi brezmejni fetišistični privlačnosti in panache-u, ampak tudi tisti bolj »down-to-earth« materialni, fizični plati produkcije. Dan Schrecker, vodja ekipe, ki je pri filmu skrbela za posebne učinke, v enem od intervjujev pojasnjuje, kako je bil glavni izziv pri ustvarjanju digitalnih učinkov poskrbeti, da bodo na avtentičen način dopolnili vrzeli, ki so nastale v production designu, ker preprosto ni bilo več moč najti določenih ustreznih lokacij, predmetov, materialov ali celo obrtnikov, ki bi znali poustvariti videz tistega časa. Pri tem so morali ustvariti vtis, kot da se na področju posebnih učinov ni spremenilo v 50 letih prav nič – se pravi, moderni hiperrealistični učinki so pomagali ustvarjati videz … ne tako zelo hiper-realističnih posebnih učinkov.

Hail-CaesarŠe vedno pa je bilo zanemarljivo malo prizorov digitalno dopolnjenih in filmska prizorišča, kostumi, seti, orjaške noge rimskega božanstva so bila plod mukotrpnih in časovno zahtevnih tehnik, identičnih tem iz petdesetih let. Posebno dragocene so bile lokacije. Bazen, v katerem se odvije vodni balet z morsko deklico Scarlet Johansson, je tako recimo taisti, v katerem je svoje čare razkrivala že Esther Williams, prav tako je večina zunanjih posnetkov studia Capitol posneta na zadnji od lokacij, ki so pri studiu Universal ostale nedotaknjene še iz tega časa. Zato ni odveč poudariti, da se film s tem pokloni tudi obrtniškemu znanju in veščinam, tako v igralskem, kot v produkcijskem poklicu.

Kljub obilici povedanega na to temo pa Ave, Cezar! ni le film o dobrih starih časih. Coena zadnjo meta-filmsko plast stketa tudi z nitmi, ki jih povlečeta med zgodovinskimi paralelami petdesetih let in pa našega razburkanega milenija s svojo lastno finančno krizo in očitnim novim bankrotom moralnih in etičnih vrednot. Sicer ni mogoče povsem jasno, ali za lajšanje teh novodobnih tegob zares ponujata isto zdravilo, toda po drugi strani to ni njuna naloga. Je namreč naloga tistih, ki bi se danes radi postavili na čelo skupnosti, vendar jim pri tem kronično primanjkuje bistvene lastnosti voditelja – občutka za odgovornost.

Bi jim pomagalo, če bi se zgledovali po Eddieju Manixu?

Would that it were so simple.[1]

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, april-maj, str. 61-64

[1] Ko bi le bilo tako preprosto.