Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Ženska zgodba

Ženska zgodba


DIVJA

Wild, Jean-Marc Vallée, ZDA, 2014, 115 min

Poceni motel sredi puščave Mojave. Ob postelji sloni velik zelen nahrbtnik, ki se hitro polni z domnevno najnujnejšimi stvarmi, ki jih popotnik potrebuje za pohod po Pacifiški gorski pešpoti. Vrečke z dehidrirano hrano, oreščki, energijske ploščice, kuhalnik, posoda, nepremočljive obleke, spalna vreča, šotor, najglasnejša piščal na svetu, črpalka za vodo, voda. Ko so vse stvari zložene v nahrbtnik, ga je nemogoče dvigniti od tal. Drobna postava, oblečena v belo majico, temno modre kratke hlače, volnene nogavice in obuta v rjave usnjene pohodne čevlje z rdečimi vezalkami, se na vse pretege trudi, da bi si »zeleno pošast« oprtala na rame. Poklekne, si pripne paščke čez prsi in boke, ter se poskuša dvigniti na noge. Teža jo nagne vstran in za trenutek nemočno obleži pod ogromno gmoto. Kljub temu ne obupa in se počasi le postavi na noge.

Opisani prizor nam razkrije dve ključni informaciji, ki jih moramo vedeti o Cheryl Strayed, glavni protagonistki filma Divja (Wild, Jean Marc Vallée, 2014). Prvič, to ni ženska, ki bi v življenju sprejemala kompromise in drugič, popolnoma nepripravljena je na izziv, ki si ga je zadala – prehoditi del Pacifiške gorske pešpoti, tisoč osemsto kilometrov v stotih dneh, od Mojave puščave, do Mostu bogov, na meji med zveznima državama Oregon in Washington. Razloge za njeno drastično odločitev, nam film razkrije postopoma, skozi serijo flashbackov. Težko otroštvo ob nasilnem očetu, smrt matere, ko ji je bilo dvaindvajset let, odvisnost od heroina, splav in ločitev pri šestindvajesetih letih so prtljaga, tisočkrat težja od ogromnega nahrbtnika, s katerim se prebija skozi neobljudeno divjino. To je prtljaga, ki se jo mora na svoji poti še naučiti nositi s seboj.

FOX_3750.psd

Cheryl, ki jo je, v nedvomno najboljši vlogi svoje kariere, izjemno pogumno, odločno in iskreno upodobila Reese Witherspoon je, za komercialni sodobni ameriški film, precej nevsakdanja junakinja. Njena razmršena, potolčena, prepotena, umazana, nemirna, težavna, jezna, izčrpana ali razdražena podoba, se pojavi v skorajda vsakem kadru filma in je v diametralno nasprotnem kontrastu z lepoto in tišino pokrajine, ki jo obdaja na njeni pol metra široki in tisoč osemsto kilometrov dolgi poti. Je nepopolna, občutljiva, prestrašena in žalostna, hkrati pa tudi izjemno močna in neustrašna ženska. Ne definira se skozi moškega. Ni muza. Ni žena ali punca. Nima doma, staršev ali službe. Je popolnoma svobodna. Film njene svobode in težavnega življenja ne olepšuje, pač pa spoštuje. Cheryl Strayed je polnokrvna glavna junakinja v svoji zgodbi.

Divja je zelo oseben film o zelo dolgem potovanju do samega sebe. Hoja je za Cheryl terapija. Dolgo, mučno soočenje s preteklostjo in z vsemi napakami, ki jih je naredila v svojem življenju. Kljub temu, da še sama ne ve točno, kdo je in kaj jo čaka na cilju, nas vodi skozi film. Hodimo skupaj z njo. Njen pogled je naš pogled. Vidimo, kar vidi ona. Čutimo, kar čuti ona. Slišimo tok njenih misli in v njih naletimo na drobce podob iz njene preteklosti. Spomini na otroštvo, na mamo in na neprijetne dogodke, ki jih poizkuša potisniti v pozabo, med hojo večkrat nekontrolirano privrejo na površje in zmotijo mir in idilo samotnih gorskih pokrajin. Zdi se, kot da svojo preteklost, spomine, misli in okolico postopoma spreminja v kompleksne mentalne zemljevide, ki ji bodo, ko se jih bo naučila razbrati, pokazali pot iz gozda žalosti in bolečine, v katerem se trenutno nahaja.

la-et-mn-wild-trailer-reese-witherspoon-book-film-20140710

Za film, ki je sicer nastal po istoimenski avtobiografski uspešnici Divja – Izgubljena in najdena na pešpoti življenja (na policah knjižnic jo lahko najdete tudi pri nas, saj je prevedena v slovenščino), je izvrsten scenarij napisal Nick Hornby. V njem iz zgodbe uspe izluščiti vse ključne trenutke. Prav tako zvesto sledi narativi knjige in na eni strani ohranja iskreno odločen, na drugi pa lahkotno humoren avtoričin glas. Hornbyju uspe ujeti tudi ravno pravo ravnovesje med dvema vzporedno potekajočima zgodbama in domiselno ohraniti številne proste asociacije, ki dogajanje spretno preklapljajo iz sedanjosti v pretekle spomine. Zgodbe ne gradi na premišljenih dramaturških zapletih, pač pa film precej prosto sledi konstantenemu nizu fragmentiranih podob, zvokov, glasbe, citatov, besed, ljudi, šepetanj, halucinacij, misli in čustev.

Zgodba o travmatični izgubi in iskanju samega sebe morda res ne sodi ravno med najbolj izvirne, vendar film kljub temu uspe gledalca že s prvim prizorom posrkati globoko v svoj svet, v katerem slednji z užitkom ostane vse do zadnje minute. Poleg že omenjene izvrstne igre in premišljene strukture, ki občasno zelo življenjsko in prosto kot misli, zatava na stranpoti, je ena izmed glavnih odlik filma tudi ta, da temelji na zelo močnem čustvenem doživetju. Film zelo učinkovito, tudi s pomočjo zanimive uporabe zvoka, v podobe prevaja občutke glavne junakinje. Cheryl na poti večkrat med dlanmi zdrobi divji rožmarin in globoko vdihne njegov vonj, trese se od mraza, sopiha v vročini, stoka od bolečine, se jezi sama nase, včasih je paralizirana od strahu, spet drugič fascinirana nad naravo, ki jo obdaja. Njena interakcija s svetom je izjemno intenzivna, kar posledično tudi za gledalca ta svet naredi veliko bolj oprijemljiv.

WILD - 2014 FILM STILL - Reese Witherspoon as "Cheryl Strayed" - Photo Credit: Anne Marie/Fox    © 2014 Twentieth Century Fox

reeselooksRežiser Jean Marc Vallé nam, podobno kot že v filmu Klub zdravja Dallas (Dallas Buyers Club, 2013), namesto tega, da nam zgolj servira kup informacij, zgodbo poizkuša prikazati bolj naravno, v ritmu, za katerega se zdi, da je bolj organsko povezan s tem, kako ljudje razmišljamo, čutimo in se spominjamo. Za Divjo se tovrsten način režije zdi še toliko bolj smiselen, saj ritem filma v celoti narekuje protagonistkin tok zavesti, v času in prostoru pa se pomikamo podobno, kot tavajo naše misli. Enostavna zgodba mu omogoča tudi precej prosto poigravanje s samim medijem. Igrivo eksperimentira z jezikom, z montažo, voice-ovrom, flashbacki in z zvokom, predvsem pa v filmu izvrstno uporablja glasbo. Slednja po eni strani igra vlogo rdeče niti, ki v celoto povezuje številne miselne fragmente, po drugi pa je glavno gonilo prostih asociacij in prehajanja med različnimi nivoji zgodbe.

Vallée v svoj prid spretno izkoristi tudi dejstvo, da je velik del filma pravzaprav sestavljen iz hoje in iz premikanja skozi prostorne in neobljudene samotne pokrajine. Že Thoreau je nekoč zapisal da, »v trenutku, ko se začnejo premikati noge, se začnejo premikati tudi misli.« Hoja ne zahteva veliko mentalnega napora, zato med sprehajanjem naše misli lahko odtavajo in napolnijo svet pred nami s podobami iz naših možganov. Pokrajina po kateri hodimo, postane platno na katerega se projecirajo podobe. Med hojo in razmišljanjem obstaja globoka povezava in film se tega zelo dobro zaveda in na različne načine poizkuša to povezavo tudi prikazati. Na primer –  ritem filma je odvisen od tempa hoje – bolj hitro in odločno, ko Cheryl stopa proti cilju, bolj hitre in odločne so njene misli in s tem tudi sam tempo filma.

FOX_8524.psd

Zelo jasno in odločno proti svojemu novemu cilju – razviti, posneti in producirati čim več uspešnih filmov s kompleksnimi glavnimi ženskimi vlogami – stopa tudi Reese Witherspoon. Poleg tega, da je v Divji odigrala glavno vlogo, je hkrati tudi njena producentka, in s tem pravzaprav najbolj zaslužena za to, da je film sploh ugledal luč kinematografskih projektorjev. Po govoru Patricie Arquette na letošnji, 87. podelitvi oskarjev, se je v medijih ponovno veliko pisalo o tem, kako težko ženske še vedno pridejo do zanimivih in predvsem nestereotipnih vlog v filmih. »Pred dvema letoma sem videla šest mojih najljubših igralk, kako so se skoraj steple za eno samo neumno vlogo v filmu. Zazdelo se mi je, da si zaslužimo kaj boljšega kot to«, je Witherspoonova dejala v enem izmed intervjujev. S sodelavko, avstralsko producentko Bruno Papandreao je zato leta 2012 odprla svoje produkcijsko podjetje Pacific Standard.

Letošnji oskarji so pokazali tudi, da so ženske zgodbe v Hollywoodu še vedno drugorazredna tematika, za katero je izjemno težko najti producente in studie, ki bi jih vzeli pod svoje okrilje. Prav zato je še toliko bolj pomembno, da ženske film vzamejo v svoje roke in začnejo pripovedovati lastne zgodbe. Prva filmska naslova, ki ju je Pacific Standard vzel pod svoje okrilje, sta bila posneta po knjižnih uspešnicah izpod peresa dveh ženskih avtoric. Nastala sta izjemna filma, Divja in Ni je več (Gone Girl, David Fincher, 2014), ki sta letošnjo filmsko sceno popestrila z dvema najbolj prepoznavnima, svežima in zanimivima ženskima vlogama. Pot do enakopravnosti, tako za platnom, kot na njem bo sicer še dolga, ampak, kot je že davno tega rekel kitajski filozof Laozi, tudi »tisoč milj dolgo potovanje se začne z enim samim korakom«.

Ana Šturm // Objavljeno v reviji Dialogi, 51. letnik, 2015, št. 1- 2, str. 200-203