Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Veliki dobrodušni velikan

Veliki dobrodušni velikan


DOBRODUŠNI VELIKAN

Dagur Kári, Islandija, 2015

Med Severnim Altantikom in Arktičnim oceanom je zasidran osamljen prepišen otok. Islandija, najredkeje naseljena evropska država, je prekrita z ledom, obkrožena s fjordi in obsijana z auroro borealis. Islandske pokrajine so čudovite, vendar negostoljubne. V ekstremnem okolju, neprijaznem za življenje ljudi, je tiha samota tistih, ki so v skupnosti nezaželeni in iz nje izključeni, še toliko večje breme. Breme, tako zelo značilno za številne protagoniste, ki naseljujejo osamljene pokrajine islandskih filmov.

Čeprav ima Islandija zelo močno tradicijo pripovedovanja zgodb, ki so temelj vsakega dobrega filma, je otoška država bolj kot po svoji kinematografiji znana po izjemnih glasbenikih, islandskih konjih in tipičnem volnenem puloverju lopapeysa. Islandski film je nase opozoril šele v začetku 90-ih let, ko je bil celovečerni film režiserja Fridrika Thóra Fridrikssona Children of Nature (Börn náttúrunnar, 1991) nominiran za oskarja. Poleg Fridrikssona v sveto trojico islandskih režiserjev spadata še Baltasar Kormákur in Dagur Kári. S svojim celovečernim prvencem Zgodbe o konjih in ljudeh (Hross í Oss, 2014) je lansko leto prijetno presenetil tudi Benedikt Erlingsson.

Komákur je na začetku novega milenija nase opozoril s festivalsko uspešnico Reykyavik št. 101 (101 Rekjavík, 2000), ki smo ga v okviru festivala LIFFe lahko videli tudi pri nas. Režiser, ki je tudi igralec in producent velja za nekakšnega »islandskega Petra Jacksona«. Kot režiser se stalno giblje med nizkoproračunskimi art filmi in hollywoodsko komercialo, kot producent pa večinoma podpira domačo produkcijo. Lani smo si pri nas lahko ogledali njegovo ledeno herzogovsko dramo Globina (Djúpið, 2012), trenutno pa v kinih vrtijo njegov novi megalomanski projekt Everest (2015).

the-deep-movie-image-2Komákurjev učenec Dagur Kári je svojo kariero začel z ekscentričnim filmom Noi the Albino (Nói albinói, 2003), ki danes velja za nesporno klasiko islandske kinematografije. Po tipičnem islandskem filmu je nato na Danskem posnel svoj drugi celovečerec Skriti adut (Voksne mennesker, 2005), s katerim je istega leta s festivala LIFFe odnesel tudi glavno nagrado, vodomca. Nekaj let kasneje je v New Yorku posnel svoj prvi angleško govoreči film, The Good Heart (2009). Letos si bomo pri nas lahko ogledali njegov najnovejši celovečerec Dobrodušni velikan (Fúsi, 2015), s katerim se vrača k islandskim koreninam, k temam eskapizma, osamljenosti, izolacije, lažne povezanosti in strahu pred drugim, drugačnim, s katerimi se je ukvarjal že v svojem celovečernem prvencu. Film je med drugim produciral tudi Baltasar Kormákur.

Dobrodušni velikan je zgodba o Fúsiju (izjemni Gunnar Jónsson), umirjenim, zadržanim in sramežljivem 43-letniku, ki še vedno živi pri svoji mami, v varnem zavetju znanega in v nespremenljivem ritmu vsakodnevne rutine. Vsako jutro zajtrkuje čokoladne kosmiče z mlekom, nato se odpravi v službo na letališču, kjer natovarja in raztovarja kovčke. Popoldan se vozi z avtomobilom in posluša svojo najljubšo metalsko radijsko oddajo. Vsak petek se v isto restavracijo odpelje na pad thai. Občasno se dobi tudi s svojim prijateljem, s katerim poustvarjata miniaturne bitke druge svetovne vojne ter sem in tja pokadita kak joint.

virgin_mountain_36000429_st_6_s-high__crop

Pri Fúsijevem načinu življenja ne gre zgolj za lastno izbiro, pač pa tudi za družbeno izolacijo. Introvertirani velikan tako po zunanji podobi kot po karakterju odstopa od povprečnih, in s tem sprejemljivih družbenih standardov, zaradi česar se vsakodnevno sooča s krutostjo in zlobo ljudi, ki se bojijo drugačnosti. Pred njimi in njihovimi besedami ter pred kakršnim koli pristnim človeškim stikom, se zato skriva v svoj svet. Ampak dlje časa, ko si ujetnik lastne rutine, bolj sprejemljiva ta postaja in vse težje ji je ubežati.

Da bi ga izbezala iz njegove krhke lupine, mu mama in njen fant za 43. rojstni dan, skupaj s kavbojskim klobukom podarita vpis na tečaj country plesa. »Znanstveno je dokazano, da ples zvišuje raven endorfina v krvi,« mu prišepne Rolf, ko Fúsi pred njim in svojo mamo neprepričljivo zaigra navdušenje nad prejetim darilom, ki nato po spletu naključij postane katalizator celotne zgodbe. Medtem ko se hoče tečaju izogniti, Fúsi namreč spozna ekscentrično Sjöfn (Ilmur Kristjánsdóttir), ki je njegovo popolno nasprotje; odprta, klepetava in impulzivna smetarka, ki sanja o tem, da bi imela svojo cvetličarno.

Fúsijev svet se obrne na glavo. Nenadoma se mu odpre kopica možnosti, na katere prej ni niti pomislil. Čeprav je vsak dan delal na letališču, nikoli ni pomislil na to, da bi morda tudi sam kam odpotoval. Ob Sjöfn končno zleze is svoje lupine in na svet pogleda z drugačnimi, bolj odprtimi očmi. Ampak ljubezen nikoli ni tako enostavna. Tudi ljudje, ki so navzven videti srečni, v sebi skrivajo skrivnosti in globoke rane. Fúsi in Sjöfn tako ne dočakata srečnega konca. Namesto slednjega nam film ponudi le zelo človeški kompromis.

Virgin_Mountain_Still

Dobrodušnega velikana na svojih ogromnih plečih skozi vseh 94 minut filma suvereno nosi glavni igralec Gunnar Jónsson. Gunnar je islandski komik, ki kot sidekick nastopa na nacionalni televiziji v oddaji Fóstbræður. Dobrodušni velikan je njegova prva filmska vloga, režiser pa jo je napisal prav zanj. »On je ta film in ta film ne bi bil narejen brez njega. Njegov talent je res neverjeten in njegova prezenca na platnu je unikatna. Čeprav nima igralske izobrazbe, je zelo profesionalen in natančen. Od sedaj naprej ga želim imeti v vsakem svojem filmu,« pravi Dagur Kári.

Lik Fúsija je imel v glavi več let, nanj pa se je ponovno spomnil nekega dne, ko se je znašel na letališču v Keflavíku. »Gledal sem skozi okno letališča in opazoval smešna mala vozila, kako vijugajo okrog letala in za sabo vlečejo vozičke s prtljago. Delavci so sem in tja švigali s temi miniaturnimi avtomobilčki, ki so izgledali kot igrače in v mislih se mi je pojavila podoba: Gussi (Gunnar Jónsson), ki vozi eno od teh miniatur. Vozički s prtljago so postali ena od glavnih metafor tega filma, zgodba o odraslem človeku, ki še ni čisto prerezal popkovine, ki ga veže s svetom otroštva.«

VirginMountain_web_5

Tako kot za svoje prejšnje filme, je Kári, skupaj s svojim prijateljem, s katerim imata zanimiv islandski bend Slowblow, napisal tudi glasbo. Nežna in utripajoča zvočna podlaga podčrtuje predvsem krhkost sladko-grenkih emocij v filmu. »Pisanje glasbe za film je pravzaprav moj najljubši del ustvarjanja pri filmu. Je kakor sladica po že tako dobrem kosilu. Film je končan, ves stres je za tabo, sedaj se z njim lahko igraš in se malo pozabavaš.« Glasbo ponavadi začne pisati, ko je film v procesu montaže in ji potem pusti, da vpliva na to, kako montira film.

Dobrodušni velikan v upehan žanr romantične komedije uspe ponovno vdihniti nekaj življenja. Všečen in lahkoten film nas po eni strani nasmeje s tipičnim skandinavskim humorjem, hkrati pa nas s svojim humanizmom globoko gani. Kljub temu da režiser zavestno ostaja zunaj globokih in temačnih voda človeške duše, nam v razmislek vseeno ponudi nekaj pomembnih univerzalnih tematik, od spopadanja z občutkom krivde, do osamljenosti in načete samopodobe, pa tudi o neverjetni odpornosti človeškega duha, ki se najbolj jasno kaže prav v neuklonljivosti in dobrodušnosti Islandcev.

Ana Šturm // Objavljeno v reviji Ekran, letnik LII, 2015, oktober-november, str. 43-44