Film-življenje

Film-življenje


FRANCES HA

S Frances Ha (Noah Baumbach, 2012) sva se spoznali na 24. Liffu. Najin pogled se je srečal v temi kinodvorane in v trenutku je bilo jasno, da si deliva nek skupen, skrivnosten svet. Prav tak, kakor ga v filmu opiše glavna protagonistka. Svet, ki je sicer tu, v javnosti, med vsemi gledalci, ki so skupaj s tabo pogreznjeni v udobne sedeže, ampak je hkrati zanje neopazen, neznan in nerazumljiv. In, če si sposodim misel iz Casablance (Michael Curtiz, 1942), mislim, da je bil to začetek čudovitega prijateljstva.

Najbrž je neizogibno, da po tem, ko lep kos svojega življenja prebiješ znotraj filmskega imaginarija, naletiš na svoj film. Na film, ki zveni kot tvoj najljubši album in se bere kot tvoj najljubši roman. Na film, ki je na isti valovni dolžini kot ti. Na film, v katerem so med neštete sličice, med svetlobo in temo, vpisani tvoji strahovi, tvoje sanje, želje, spomini in čustva. Na film, ki na podoben način kot ti premišljuje o odraščanju, iskanju smisla in identitete. Najbrž je pomembno tudi, da se znajdeš v pravem času na pravem mestu. V trenutku, ko se tvoja realnost, recimo starost in družbena situacija, pa tudi tvoja razmišljanja pokrijejo s filmsko »realnostjo«. In najbrž se je moralo znotraj celuloidnega kozmosa poklopiti kar precej stvari, da se je zgodila tovrstna magija. Da so se sličice na platnu zlile s tistimi v moji glavi, z mojimi občutki in z mojo realnostjo. Da je film ujel moj osebni zeitgeist. In ko se zgodi ta magija, se te tak film dotakne bolj kot katerikoli drug. To je film, ki bi ga, če bi se lotila snemanja, zrežirala sama. Ta film je jaz. Je moje življenje.

15

Je moje življenje in je hkrati tudi življenje mnogih drugih ljudi, ki vanj zapisujejo svoje spomine, svoje sanje, strahove in čustva. Recimo, ta film je tudi življenje Grete Gerwig. Gledamo ga lahko kot avtobiografsko zgodbo mlade umetnice, ki se želi prebiti v svet in v njem najti svoje mesto, lastno sobo, če hočete. Gerwigova je, poleg tega, da v Frances Ha odigra naslovno vlogo, pri filmu sodelovala tudi kot koscenaristka, kar ni nepomembno. Njen lik in njeno pisanje na filmu pustita nespregledljiv pečat njene osebne zgodovine in ga s tem naredita bolj indie, kot sicer je. Gerwigova je namreč svojo pot začela znotraj “mumblecora”. Mumblecore filmi predstavaljajo nov val neodvisnih nizkoproračuncev, v katerih se mladi newyorčani veliko pogovarjajo in momljajo o prihodnosti, ljubezni, tesnobi, muziki, hrani, seksu in kar je še podobnih stvari, ki okupirajo misli urbanih dvajset-in-nekaj-letnikov. In iz tega ozadja je najverjetneje vzklila tudi zgodba o Frances, ki se ukvarja s podobnimi vprašanji.

Realno in deloma avtobiografsko ozadje, skupaj z odlično napisano in še bolje odigrano glavno vlogo, Frances izstreli naravnost v kanon tistih maloštevilnih, aktivnih, kompleksnih, nekonvencionalnih in pozitvnih ženskih filmskih junakinj, ki jih v filmskem svetu primanjkuje kakor vode v sahari. Res osvežujoče je videti zabavno, pametno, rahlo zmedeno a večinoma samozadostno in emancipirano mlado žensko, ki rada spi v nogavicah, ne mara pospravljanja in je, če že ne ravno najbolj uspešna, vsaj aktivna v reševanju svojih težav.

Če je glavna junakinja ne ve vedno, v katero smer jo vodi življenje, pa se sam film zelo dobro zaveda smeri, v katero se odvija. Jasna superstruktura filma je v popolnem nasprotju z raztreseno, na ulicah Pariza izgubljeno junakinjo, ki išče sama sebe. Premišljena razmerja med posameznimi elementi; med realnostjo in fikcijo, med spontanostjo in strukturo, med nostalgijo in modernostjo, med grenkobo in humorjem, med lahkontnostjo in resnostjo, med zabavo in refleksijo, predstavljajo kompleksen okvir znotraj katerega Frances poizkuša navigirati svoje življenje in v film vnašajo posebno dinamiko ter obilo sladko-grenkega humorja.

maxresdefault (1)

Baumbach in Gerwigowa sta navdih za Frances Ha izdatno črpala tudi iz drugih filmov. Za reference in ideje sta posegla tako v imaginarij filmskega kanona, kot v sodobno popularno produkcijo. Za pravljičnost se referirata na Wesa Andersona, za odnose in estetiko na zgodnjega Woodya Allena. Lahkotnost, igrivost in joie de vivre v film pronicajo prek francoskega novega vala. Modernega gledalca lovita na mumblecore, na ameriški indie film, Leno Dunham, retro črno-belo fotografijo in vintage soundtrack. Vse skupaj pa zamejita še z cinefilsko-geografskimi koordinatami New Yorka in Pariza, začinita z Davidom Bowiejem in podkrepita z lastno avtorsko poetiko.

Filmu so večkrat očitali, da je »hipsterski«, da gre za »moderno pravljico za dvajset-in-nekaj-letnike« in da je preveč lahkoten, da bi nam lahko kaj »pametnega« povedal o življenju. Pri tem mi na misel pride francoski novi val, na katerega se Frances Ha izdatno referira in vprašanje, ali so tudi Goddardu, Truffautu in ostalim novovalovcem kdaj očitali kaj podobnega? Odgovor se najverjetneje glasi da.

Nouvelle vague je bilo namreč gibanje, ki se je uprlo zaprtemu sistemu akademskosti in avtoritet in se odpravilo na ulice, kjer je slavilo improvizacijo, svobodo in mladost. Filmi Do zadnjega diha (A bout de souffle, 1960), Jules in Jim (Jules et Jim, François Truffaut, 1962), Bande á part (Jean Luc Godard, 1964), Sreča (Le bonheur, Agnes Varda, 1965), so polni igrivosti in upanja, življenjske sile in vere v moč umetnosti. In prav to je nekaj, za kar se zdi, da sta s svojim filmom poizkušala oživiti Baumbach in Gerwigova. Hommage francoskemu novemu valu tako morda ni zgolj »malha« iz katere črpata svoj navdih, ali nekakšen pomežik zahtevnejšim cinefilom, ampak gre morda tudi za to, da želi Frances Ha tako filmu, kot mladim vrniti igrivost, upanje, svobodo in mladostno energijo.

Ena izmed osrednjih tematik v filmu je odraščanje in domnevni strah mladih pred »odraslim življenjem«, oziroma strah pred »izgubo mladosti«. Ampak, kaj danes pravzaprav sploh pomeni biti odrasel? Ali mladi odraslost pojmujemo enako ali drugače, kot tisti, ki nam stalno govorijo, da je naš način življenja neodgovoren? Ali odraslost res predpostavlja, da se moraš, ko zapluješ v določeno starost, kar naenkrat odreči svoji mladosti in stvarem, ki jih rad počneš, ter si nadeti resno obleko in za zraven še resen obraz? In če, zakaj? Ali se ne zdi logično, da pravzaprav vse življenje odraščaš, se iščeš, delaš napake in se iz njih učiš? In ali ni življenje čisto preveč pomembno, da bi ga jemali resno?

Zdi se, da nam Frances Ha govori prav o tem. Da film optimistično slavi mladost v vseh njenih napakah, nerodnostih, zablodah in strahovih, ki jo spremljajo v procesu odraščanja. Da nas spremlja s prijaznim in prizanesljivim pogledom in nam daje dovolj časa in priložnost, da se najdemo. Da nam daje upanje. In to, da danes nekdo zares verjame v nas in nam govori, da bo vse še v redu je, kljub temu, da meji na pravljično, predvsem dragoceno.

2

Drugi so film videli popolnoma nasprotno; kot generacijski film, ki nam bo razkril resnico o tem, kdo smo, kaj počnemo tu in kam nas to vodi. Od njega so pričakovali, da nam bo podal ultimativni odgovor na vprašanje o življenju, vesolju in sploh vsemu. Da nam bo kratko malo odprl oči in spremenil življenje. Ampak Frances Ha se vzdrži grandioznih zaključkov in velikih sporočil. Ne ponudi nam nobenih bližnjic, na katere bi se morda lahko šlepali. V refleksijo nam raje ponudi le zelo realen a tudi optimističen konec.

To, da v življenju ni nobenih bližnjic, se najlepše kaže prav v razvoju lika. Frances je tekom filma vseskozi v gibanju. Kot nekakšna urbana begunka enega za drugim menja stanovanja, službe, prijatelje, … ampak se pravzaprav nikamor zares ne premakne. Življenje se ji sesuva, pada stanje na njenem bančnem računu, pada na ulici, pada proti dnu. Vseskozi se poizkuša prilagoditi in reinventirati v tem neskončnem labirintu modernega življenja, ki nas na vsakem koraku želi oropati človeškosti in nas preoblikovati v odvisne potrošnike.

Ta neverjetna shizofrenija sodobnega življenja, ki jo nenehno sili v nova in nova nereflektirana iskanje sebe in svoje lastne identitete traja, dokler končno ne doseže dna. In potem pridemo do optimistično-realističnega konca, ki nam pove, da ne glede na to, kaj se dogaja z našim življenjem, da četudi izgubimo vse, nikoli zares ne zgubimo samih sebe. Vedno pristanemo pri sebi, na svojih realnih tleh. Ali drugače rečeno, ko pristanemo na realnih tleh, pristanemo sami pri sebi. Stik z realnostjo pomeni stik s samim sabo. In stik s samim sabo nas iz potrošnika naredi za človeka. In ravno to zadnje je bistvo filma Frances Ha.

Ana Šturm // Objavljeno v reviji Dialogi, 50. letnik, 2014/1-2, str. 112-116