Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Gozd odmevov

Gozd odmevov


Film kot medij oživljanja

Te besede dobro poznate, saj ste jih že neštetokrat prebrali: nič v tem filmu ni, kakor na prvi pogled izgleda. Da je temu tako – da nas film vara ali zavaja, zapeljuje in preseneča – je seveda v njegovi naravi. Da včasih na to pozabimo, predvsem danes, ko je beleženje realnosti na vseh medijih omniprezentno, je največji trik, ki ga je film v svoji zgodovini izpeljal. Pa vendar obstajajo avtorji, ki se skoraj nekoliko staromodno ozirajo nazaj v čase filmske avantgarde, k Luisu Buñuelu, Jeanu Cocteauju, Duchampu, Germaine Dulac &co. In to delajo iz, si predstavljamo, podobnih vzgibov, kot so se nekoč proto-hipsterji z glavo naprej potapljali v sladkobna, po sivki in kroglicah proti moljem dišeča drobovja omar svojih in izposojenih babic, da bi med plešastimi krznenimi plašči in plesnivimi usnjenimi pasovi našli nekaj nepričakovano čudnega, nekaj, kar bi zmoglo zanetiti iskro domišljije pri neprostovoljnem talcu H&M dobe. Kdo so ti novodobni Prometeji? Guy Maddin, Harmony Korine, Peter Greenaway, David Lynch, Sally Potter, Miguel Gomes – in tudi avtorica kratkega filma, ki jo bomo predstavili v naslednjih vrsticah.

Toda najprej nekaj besed o magiji.

V kratkem filmu Gozd odmevov (Wald der Echos, 2016, Avstrija) nastopajo trije otroci in en gozd. Gozdovi, tako kot tudi otroci, v sebi še vedno nosijo možnost magičnega, in zato v naši kolektivni domišljiji zbujajo občutek strahospoštovanja. Nič enoznačnega ni v njih. Podnevi so zeleni in blagodejni in dajejo zatočišče pohodnikom, tekačem, new-agerjem, ljubimcem, tabornikom in skavtom. Ponoči postanejo črni in nevarni in tisti, ki blodijo v njih, ne morejo biti popolnoma živi. To velja tudi za štiri protagonistke filma. Dekle po imenu Christine ostane nenadoma sama v gozdu, njena prijatelja sta brez pojasnila izginila med labirintom dreves. Na bregu divjega jezera Christine najde nepremična telesa treh malih deklic, toda prej kot v hipu se perspektiva obrne in v vlogi utopljenke se znajde sama. Deklice, zdaj žive in zdrave, porjavele od toplega sonca, v igri pokopljejo otrplo telo mladenke, ki je s svojimi mehkimi prsmi, dolgimi nogami, velikimi očmi in ustnicami fascinanten objekt poželenja njihove lastne porajajoče se ženskosti. Strah in žalost sta fikciji. V tem svetu sta resnični le radovednost in čudenje.

WALD_DER_ECHOS_Maria_Luz_OlivaresGozd odmevov ni nujno intimno delo, toda kakšno drugačno besedo bi si izbrali za film, ki uspe ujeti otroško zmožnost čudenja, ne da bi jo spremenila v nekaj sluzasto podcenjujoče naivnega? Ki latentno spolno izkušnjo odraščanja prevede v jasen, vendar mističen jezik, v katerem je meja med živimi in mrtvimi zgolj stvar drugačne perspektive? Kot diplomsko delo ni tako zaokroženo in elegantno precizno, kot npr. Vse bo v redu (Alles Wird Gut, Patrick Vollrath, 2015), ki smo ga že omenjali v tej rubriki, in ki tudi prihaja iz iste akademije ter od istega mentorja. Za kaj takega je veliko preveč sproščeno, kar pa ni posledica pomanjkanja znanja ali ambicij. Gre za povsem drugačen pristop, ki daje prednost eksperimentu pred natančnostjo. Zato je tudi veliko bolj svobodno, veliko bolj sveže, čeprav se napaja iz korenin gibanja, ki je staro skoraj 70 let. Ali, kot pravi avtorica sama: »Če bi mi kdo rekel – Maria, tole tu, kar vidiš pred seboj je realnost, kam bi postavila kamero? – bi pokazala kar najbolj daleč stran in rekla – tja, kajti film je zame medij, v katem lahko svet sestavim po svoje, povsem tuje našemu dojetju realnosti!«[1].

Maria Luz Olivares Capelle se je po študiju v rodni Argentini preselila na Dunaj, kjer je letos s filmom Gozd odmevov diplomirala na sloviti dunajski Filmakademie, pod mentorstvom Michaela Hanekeja. V tem kratkem času so filmu zmagovalne lovorike nadeli tako na nacionalnem filmskem festivalu Diagonale v Gradcu (najboljši igrani kratki film) kot na nedavnem mednarodnem festivalu kratkega filma Vienna Independent Shorts (najboljši avstrijski film). Pot do filma pa za Mario, ki ob prihodu v Avstrijo ni znala več kot nekaj najosnovnejših fraz v nemščini, ni bila vedno samoumevna. Poleg režije se ukvarja tudi z likovno umetnostjo, od koder se v njene filme naseljuje eksperimentalni duh, ki ga lahko vidimo v njenih preteklih delih, prav tako kratkih Apariciones (2014) ter El Ritual del Color (2015), v katerem se igra z barvno lestvico, s svetlobo in s filmskim trakom kot medijem, ki edini lahko oživi sicer negibne slike. Vsekakor je avtorica, katere kariero je vredno spremljati tudi v prihodnje, Gozd odmevov pa vam morda uspe ujeti na katerem od bližnjih festivalov, še preden se pojavi na spletu.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, junij-julij-avgust, str. 57

[1] http://www.cinemanext.at/events/maria-luz-olivares-capelle