Včerajšnji svet

Včerajšnji svet


GRAND BUDAPEST HOTEL

V včerajšnjem svetu se nahaja Zubrowka, čedna majhna dežela, obdana z venčkom sneženih alpskih vrhov, prepletena s tlakovanimi mestnimi ulicami, na obeh straneh nje pa umetelne stavbe, ki so zgodovinsko izgledajoče in hkrati suspendirane v brezčasju pastelnih odtenkov. Po mestih se sprehajajo od saj počrneli dimnikarji, od moke beli peki, pa tudi meščanske dame s čipkasto obrobljenimi senčniki in ugledni gospodje s poškrobljenimi ovratniki in povoskanimi brki, ki se jim kot konice turških copat vijejo pod nosovi. Ko si želijo spremembe, se odpravijo tjakaj pod gore, v toplice po zdravje, po krepak alpski zrak in tudi zato, da se malce podružijo na idiličnih sprehodih in spoznajo kakšno podobno romantično dušo tam zgoraj, kjer se življenje zdi bolj preprosto.

O prav takem, četudi za razliko od Zubrowke resničnem svetu je pisal avstrijski pisatelj Stefan Zweig, medtem ko je njegov sodobnik, režiser Ernst Lubitch, z ljudmi tistega časa in prostora pletel socialne mreže svojih črnobelih komedij. Podoba časa, za katero se zdi, da je zavoljo romantičnega duha, ki je še ves živ in mlad in nedolžen razsajal takrat, bila v svojih porah že takrat dodobra prežeta z nostalgijo. Svet na prelomu stoletja, na stari celini, ki se ne more otresti svoje dolge zgodovine, saj ta iz njega veje trmasto in vztrajno, kot vonj po sivki iz plašča, ko ga na zimo vzamemo iz omare. Iz tega občutka se je porodil človek, ki pooseblja hkrati tradicijo in modernost, razigrano nedolžnost in eleganten občutek za ohranjanje reda – gospod Gustav, oskrbnik hotela Grand Budapest.

GHB_9907 20130130.CR2

Njegova je osrednja zgodba v novem filmu Wesa Andersona, in tiči kot najmanjša izmed babušk vkalupljena v njegovi srčiki, kjer jo obdajajo še tri plasti; druga zgodba, ki govori o mladem pisatelju, ki se mnogo let kasneje poda v taisti hotel, ko je ta izgubil že večino svojega nekdanjega čara, bržkone bolj zaradi zgrešenih estetskih idealov, ki so nadomestili prejšnje, kot pa zaradi dejanske obrabe; tretja, v kateri pisatelj – zdaj že dedek – pripoveduje o hotelu in njegovem izjemnem oskrbniku, in naposled še zadnja zgodba, ki je hkrati prva v filmu. Zanjo lahko rečemo predvsem, da je tam zaradi ključev, ki jih ponudi bralcu (filmskega teksta).

Vrnimo se za trenutek h gospodu Gustavu. Kot oskrbnik ali točneje, conceirge, vodi brezštevilno osebje hotela Budapest, precizno in z občutkom, bolj s prirojeno intuicijo kot s pomočjo kakšnega racionalistično zasnovanega sistema. Kar se tiče gospoda Gustava, je biti zaposlen v hotelu poslanstvo, ne poklic. In poslanstvo se ne sprašuje po tem, od kod nekdo prihaja in kakšen je njegov socialni status. Poslanstvo pomeni, da so pred neko nalogo vsi enaki. Razlika je le v meri veščine, s katero jo opravijo. In kjer veljajo ti standardi, je gospod Gustav povsem enak aristokratski klienteli, ki ji nudi usluge, če ne še za kanec boljši. Konec koncev oni potrebujejo njega in ne obratno. »Conceirge mora biti povsem neviden, razen, ko ga nekdo rabi. Hkrati mora biti povsod in nikjer …« razlaga gospod Gustav svojemu mlademu protégéju Zeru, ki bo v nadaljevanju filma iz anonimnega vajenca prerasel v cenjenega prijatelja, zaupnika in naposled celo dediča. »In zapomni si, skrivnosti naših gostov, naj bodo še tako nezaslišane, so tudi naše skrivnosti.«

The Grand Budapest Hotel - 64th Berlin Film Festival

Na koncu ena od skrivnosti skoraj pokoplje ubogega Gustava, ki ga obtožijo, da je eno svojih priletnih, a nadvse premožnih prijateljic pospremil nebeškim vratom naproti. Seveda je ne izda, niti da bi si rešil življenje ne. Rajši pobegne iz zapora po sistemu kanalizacije. To je vse, kar rabite vedeti o gospodu Gustavu M.

Grand Budapest Hotel je osmi film Wesa Andersona, in na nek način se zdi prelomen. Ne zato, ker bi bil njegov najboljši, bolj ima ta občutek opraviti z dejstvom, da je film sam strukturiran na način, ki je še vedno nezgrešljivo wesandersonovski, vendar se tokrat dvigne nad samo idejo prepoznavnega mikrokozmosa karakterjev in njihovih problematičnih, a v končni fazi prisrčnih odnosov, kot jih poznamo iz Veličastnih Tenenbaumov (The Royal Tenenbaums, 2001), Življenja pod vodo (Life Aquatic with Steve Zissou, 2004) in Fantastic Mr. Fox (2009). Če je v teh filmih Anderson kot režiser gledal nazaj, morda v neko tudi lastno preteklost, ki ga še vedno fascinira, njegov tokratni pogled prihaja od zgoraj. Je omniprezenten, vseobsegajoč, toda v tem ni pogled režiserja kot boga vladarja. Je pogled skozi debelo steklo snežene krogle, v kateri večno krožijo počasni kosmi snega in padajo na miniaturno mesto na dnu, in to je pogled izgubljene nostalgije, pogled otroka v nas, ki se spominja preteklosti, toda ne takšne, kot je bila v resnici, ampak takšne, kot bi morala biti. Zubrowka. Grand Budapest. Rosebud.

Rekli smo že, da sta v idejnem ospredju tega filma dva avtorja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, Stefan Zweig in Ernst Lubitch. Anderson sam v številnih intervjujih govori o tem, kako je bil fasciniran nad zgodbami avstrijskega pisatelja, ki je bil eden najbolj popularnih pisateljev tistega časa in ki je po izbruhu druge svetovne vojne z ženo prebegnil v Združene države, kjer sta v stanju brezupa storila poslednje dejanje romantične dobe, z roko v roki končala življenje s pomočjo barbituratov. Lubitch je, po drugi strani, evropejsko romantiko v dvajsetih pripeljal v Hollywood, kjer je odtlej s svojim sofisticiranim dotikom kraljevala vse do konca zlate dobe klasičnih ameriških komedij. Finnesov Gustav je brez dvoma dedič gentlemanskega Mondescuja iz Težav v raju (Trouble in Paradise, 1932), kot je brez dvoma Zero Moustafa po zabavnem naključju, če ne celo po neki neverjetni igri usode na las podoben Lubitchu samemu.

budapesthtelCat

Grand Budapest pa nam za orientacijo po svojem nadvse kompleksnem, večplastnem imaginariju ponuja še cel kup drugih referenc. Iskanje le-teh je praktično del samega filma, in če za vsak Wesov filmu velja, da je nekako boljši po drugem ali celo tretjem ogledu, je potemtakem večkratni ogled Hotela Budapest za pravega cinefila (in po možnosti ljubitelja) obvezen. Med drugim tako najdemo v tapiserijo zgodbe vpleteno Hitchcockovo Raztrgano zaveso (Torn Curtain, 1966) v prizoru muzejskih skrivalnic med odvetnikom Kovacsom (Jeff Goldblum) in grotesknim Joplingom (Willem Dafoe), proti koncu pa v prizoru strelskega obračuna pademo naravnost v anarhični absurd, iz katerega skozi kaos krogel mežikajo bratje Marx.

Grand Budapest svojega gledalca spretno ugrabi v pripoved, včasih morda do mere, ko bi si ta vseeno želel za trenutek splavati na površje po zrak, da si malo odpočije od tempa, ki mu ga diktira režiser. Kot pravijo mame svojim otrokom, preveč dobrega škodi, »več je manj« itd. Perfekten kot je – in tukaj govorim predvsem o perfektni dovršenosti fantazije – Grand Budapest Hotel ne najde, ali ne želi najti časa ali prostora, da bi miriadi svojih likov vdihnil kaj več življenja, kot jim ga dopušča epizodnost pojavljana v filmu. Temu po svoje botruje tudi dejstvo, da gre za igralce, ki so tako ali tako del Wesovega rednega igralskega ansambla (Bill Murray, Jason Schwartzman, Owen Wilson, Adrien Brody, Edward Norton, …) in so s tem nekako »živi« že po asociaciji. Toda še vedno pogrešam v njegovem novem filmu – kot sem tudi že v predzadnjem – tisto subtilno brezkompromisno človeškost, s katero so ti zlezli pod kožo člani družine Tenenbaum, ali kako te je v resnici razočaral Max Fischer, ker si od njega preprosto kot od človeka pričakoval več.

Grand Budapest Hotel ni kot Wesovi prejšnji filmi, so pa vsi njegovi prejšnji filmi v Grand Budapest Hotelu, če dovolj pozorno pogledamo. Morda ga prav zato obdaja aura nostalgičnosti, ob kateri se moramo (skupaj z Wesom, se bojim) vprašati – kam naprej? Kakšno bo naslednje poglavje te velike ameriške sage, ki jo piše Wes Anderson? Ali film Wesa Andersona lahko živi tudi v prihodnosti? Bo Wes Anderson kdaj zares odrasel?

Resnično upam, da ne.

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 51, maj-junij 2014, str. 76-77