Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Kratki družinski film

Kratki družinski film


Stari kliše, ki kroži med scenaristi, pravi, da se najboljše filmske zgodbe da najti med vrsticami časopisne črne kronike. »Zgodbe, ki jih piše življenje«, se glasi ta oguljena fraza, toda čeravno je oguljena, se pač ne da zanikati, da človeška domišljija pač v nekaterih primerih ne zmore kreativnih podvigov, s katerimi vsak dan polni tiskovine in še toliko več spletne portale ta večno izmuzljivi in (vsaj za nas žive) nedoumljivi pojem »življenje«. Toda tudi te zgodbe, neverjetne ali ne, ostanejo zgolj črka na papirju, če nimajo človeka, ki vanje vlije čas in pozornost in jim prisluhne, in včasih, če imamo srečo, se zgodi, da postanejo z nekaj temi avtorskimi dodatki še bolj neverjetne in fascinantne. Eden takih ljudi je hrvaški režiser/dokumentarist Igor Bezinović, in njegov najnovejši dokumentarec Kratki družinski film[1] (Kratki obiteljski film, 2015) je razlog, da večina ljudi, ki sede na kavč in vklopi TV v upanju, da ga bo pričakal dober filmski program, raje kot na RTV preklopi na programe HRT. Bezinović namreč večino svojih dokumentarnih podvigov ustvarja v produkciji hrvaške nacionalne televizije, in v tem kontekstu je nastal tudi Kratki družinski film, ki se prične »in medias res«, v ženskem zaporu, natančneje, v eni izmed sobic te povsem prijetno socialistično domače izgledajoče institucije, ki bolj kot na zapor spominja na osnovnošolsko zgradbo naše in vaše mladosti. V eni teh sobic torej se znajdemo iz oči v oči z zakrknjenim kriminalnim umom Marice, ki – znova! – dokazuje, da videz v tem filmu vara. Marica je namreč eden najbolj dobrohotno izgledajočih kriminalcev, kar jih boste kdajkoli videli. Z ruto na glavi in opasana s predpasnikom, ne pa z revolverskim pasom, je videti povsem neškodljiva, čeravno se morda najde kakšna kokoš ali dve, ki se s tem najbrž ne bi strinjala, toda resnejše obtožbe kot pomor malih živali in perutnine bi ji po videzu sodeč res težko naprtili. Marica nas tako gledalce, skupaj z Bezinovićem ter snemalcem Tomislavom Trumbetašem, vodi po inštituciji, v kateri je preživela dve leti in sedem mesecev, preden so jo zaradi vzornega obnašanja izpustili nazaj na kmetijo, da do konca prestane svojo pogojno kazen. Iz njenega pripovednega sloga, ki je ena sama radost za ušesa in dušo, lahko razberemo, da ji zaporniško življenje ni pustilo nikakršnih travmatičnih posledic, razen želje, da še zadnjič pomete stopnišče, kot je to počela vsak petek in svetek za časa inkarceracije. In tako gre po zlu še en kliše iz ameriških zaporniških dram.

Bezinović v svojem prepoznavnem slogu, ki prav nič ne skriva ljubezni do takšnih mojstrov jugoslovanskega kratkega filma, kot sta Karpo Godina in Želimir Žilnik, pelje pripoved o navidez mundanem vsakdanu Marice in njenih sinov skozi razne ovinke, ki počasi in z obilico zabavnega balasta v obliki življenjskih anekdot odvijajo resnico o dogodkih, ki so Marico pripeljali pred sodnika, njenega sina pa do sklepa, da je samsko življenje v določenih primerih manjše zlo, sploh kadar ga primerjamo s peklenskim ognjem nesrečnega zakona. Ob tem nam počasi odstira okoliščine in dogodke in se hkrati stalno zaveda, da so situacije, v katere postavlja Marico in njenega sina, izrazito komične. Komedija se pač hrani s presenečenjem, in teh je v Kratkem družinskem filmu na pretek, dodatno pa jo potencira tudi »deadpan« manira naše protagonistke, ki na vrhuncu filma izvede izjemno doživeto uprizoritev skorajšnje tragedije. K sreči se je vse končalo kar najbolje za vse, če lahko verjamemo Marici, in težko ji ne bi, saj nam v dvajsetih kratkih minutah, kolikor film traja, svoje občutke in filozofijo razgrne na pladnju. Največji dosežek Bezinovića je, da nikoli nimamo razloga, da bi se počutili, kot da nismo popolnoma dobrodošli, da si iz tega pladnja absurdnosti, ki je življenje, postrežemo in gremo domov čisti, brez težke vesti in bogatejši za izkušnjo, da s pravim pogledom na svet tudi skorajšnje tragedije lahko dojemamo z nasprotnim predznakom.

Na podoben način se s Hrvaško skozi prizmo Bezinovićeve premišljene hudomušnosti spoznamo že v njegovih prejšnjih delih, morda najlepše v prav tako lanskoletnem Od Kršana do Peroja (2015), ki je na vašo in našo srečo prosto dostopen na strani You Tube, kot tudi nekateri drugi njegovi filmi. V nekaterih se avtor osebno pojavlja kot pripovedovalec, na primer v filozofsko obarvanem Kierkegaard (2014), v katerem Bezinović beleži vtise in razmišljanja ob bežnem obisku mislečevega groba, in v Benjamin (2015), kjer v seriji pogovorov svoji dementni babici vsakič znova razkriva ime njenega bodočega vnuka. Kratki družinski film na nek način odgovarja tudi filmu Veruda – film o Bojanu (2015), v katerem spoznamo 24-letnega naslovnega anti-junaka Bojana, ki je petino svojega kratkega življenja preživel v zaporu zaradi uboja. Igor Bezinović je sicer v domovini in širše najbolj poznan kot avtor celovečernega dokumentarnega prvenca Blokada (2012), ki kronološko beleži dogajanje med študentsko protestno okupacijo Filozofske fakultete v Zagrebu leta 2009. Bezinović je tudi redni gost in mentor delavnic dokumentarnega filma, ki potekajo večkrat letno v organizaciji Luksuz produkcije iz Krškega.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, september-oktober, str. 69

[1] Film je avgusta prejel nagrado za najboljši film Festivala kratkega filma v Ljubljani FeKK.