Ljubezen na prvo bolezen

Ljubezen na prvo bolezen


Sinopsis filma Ljubezen na prvo bolezen gre nekako takole: fant sreča dekle. Fant, stand-up komik na začetku svoje kariere in priložnostni voznik Uberja, prihaja iz tradicionalne muslimanske pakistanske družine. Dekle, postdiplomska študentka psihoterapije pa iz povprečne ameriške družine. Kljub razlikam (ali pa prav zaradi njih) se zaljubita. Dekle nenadoma  zboli in pristane v bolnišnici, v umetni komi. Fantu ne preostane drugega, kot da odraste in se pogumno sooči s svojimi največjimi strahovi, med katerimi sta tako njegova kot dekletova družina in več kot 4000 let stara tradicija.

Zgoraj zapisano zgodbo bi si lahko izmislil kdorkoli, ampak trik filma Ljubezen na prvo bolezen je v tem, da sta jo – sedaj že 10 let srečno poročen par – Kumail Nanjiani (pakistanski stand-up komik) in Emily V. Gordon (dekle v komi) tudi v resnici (do)živela. Svojo nenavadno ljubezensko prigodo sta s pomočjo producenta Judda Apatowa zapakirala v všečno in vsaj 15 minut predolgo romantično komedijo, ki je osvojila srca (ameriških) gledalcev, napolnila kino blagajne in pristala na marsikateri lestvici najboljših filmov leta.

Film izhaja iz zelo osebne izkušnje, scenarij sta Kumail in Emily napisala sama, Kumail pa v filmu nastopi tudi v glavni vlogi – igra namreč samega sebe. Ampak Ljubezen na prvo bolezen te osebne note nekako ne uspe prenesti v dejansko akcijo; deluje preveč distancirano, izčiščeno in mlačno. Zgodba obeta veliko zanimivih, neprijetno zabavnih trenutkov in tudi kompleksnih in težkih čustvenih situacij, ampak film tako komedijo, kot tragedijo vzame za kanček preveč lahkotno.

Ton filma je, ne glede na situacijo, konstantno prijeten, humor pa neoster in na trenutke dolgočasno uvideven, kar se nekako ne sklada s samim potekom dogajanja. Nekonflikten in všečen izdelek bo v blagajne zagotovo prinesel več zaslužka, kljub temu pa po ogledu ostane neprijeten občutek, da je film zaradi želje ugajati o(b)stal precej na površini in izgubil pomemben del svoje iskrenosti in drznosti. Kumail in Emily sta scenarij s pomočjo Apatowa pisala in pilila več kot tri leta in zdi se, da so se najbolj intimne in s tem tudi zanimive stvari v tem procesu izgubile. Po drugi strani pa je jasno, da je izkušnjo, ki je (pred nedavnim!) tako korenito zaznamovala tvoje življenje, izjemno težko v celoti in podrobnostih deliti s svetom.

Film deloma trpi tudi za pogosto začetniško napako (gre za njun prvi filmski scenarij), v eno zgodbo poskuša stlačiti preveč stvari: spregovoriti želi o tem, kako je biti musliman in Pakistanec v Ameriki 21. stoletja, o tradiciji in kulturni identiteti, o sobivanju različnih kultur, pa o modernem razmerju in prijateljstvu, o stand-up komediji, zakompliciranih odnosih s starši in odnosih znotraj ljubezenskega razmerja, o prevari in odpuščanju, povrh vsega pa še o soočanju z neznano boleznijo in ameriškim zdravstvenim sistemom. Ljubezen na prvo bolezen s tem izgubi rdečo nit – širšo sliko in univerzalni moment – na koncu film ni ne oseben, ne univerzalen, ne družbeno kritičen, ne zares smešen, ne mrzel ne vroč, pač pa mlačen, ujet nekje vmes, v umetno povzročeni komi, ki ga ohranja v statusu quo.