Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Najboljši filmski podkast pod soncem

Najboljši filmski podkast pod soncem


“Bi se radi pogovarjali o umetnosti?”

“Ne.”

“No, poslušajte vendar, gospa Robinson, točno to bova storila – pogovarjala se bova!”

S posnetkom nesmrtnega post-koitalnega trenutka med gospo Robinson (Anne Bancroft) in Benjaminom Braddockom (Dustin Hoffman) iz Diplomiranca (The Graduate, Mike Nichols, 1967) se prične podkast  z imenom Filmspotting. Ko se je pred enajstimi leti prvič pojavil v svetu pod imenom Cinecast, sta pred mikrofonom sedela Adam Kempenaar in Sam Van Hallgren. Adam je bil napol faliran študent filmske režije, Sam se je ukvarjal z gledališčem. Najprej sta pisala filmski blog, potem ju je fascinacija s potencialom svobodnega internetnega založništva malce zapustila. Nekje na obronkih zgodnjih iTunesov se je ravno takrat pričenjalo svetlikati novo upanje za nadobudne neodvisne medijske mogule – podkasti. Aka radio z drugimi sredstvi.

»Kakšna dva tedna sem se ubadal s tehničnimi stvarmi, kupil sem dva solidna mikrofona, par kablov v RadioShacku in tako se je vse začelo,«[1] v enem od intervjujev razlaga Adam.

Moja zgodba o Filmspottingu pa se je začela iz obratne smeri. Za vse je bil kriv kapitalizem. Kajpak. Proti koncu srednje šole sem se nesmrtno zaljubila v idejo iPoda. Sprva le v idejo, kajti perspektive nabavljanja iPodov v Sloveniji leta 2005 so bile približno tako vzpodbudne, kot če bi si  kakšnih trideset let prej v Jugoslaviji zaželela originalne plošče Sex Pistolsov (si vsaj predstavljam). Nič kaj veliko si ni bilo obetati od te perspektive, torej. Ampak k sreči sva si ljubezen do tega novega »must-have« objekta poželenja delila s sošolcem Samom, ki je bil ponosen računalniški geek in ki je naposled poskrbel, da sva se dokopala do svojih primerkov. Po kakšnem letu poslušanja glasbe sem odkrila, da trgovina iTunes ponuja brezplačen prenos oddaj, ki se jim reče podkasti. Prebrskala sem seznam naslovov in brez posebnega premisleka po nekaj sekundah kliknila na prvega, ki se je oglaševal kot filmski. Imenoval se je Cinecast.

Od takrat je minilo deset let in vmes se je Cinecast iz legalnih razlogov preimenoval v Filmspotting, Sam Van Hallgren se je s pozicije Adamovega sovoditelja umaknil na producentski stolček, nadomestil ga je Matty Robinson in končno, leta 2012, Josh Larsen, filmski kritik, ki je del trenutne sanjske dvojice Filmspottinga.

filmspotting logo

Zakaj torej Filmspotting? Kakšen čar ima zame eden najstarejših filmskih podkastov, da ga drugi ne premorejo?

Odgovor je dokaj preprost in nujno pogojen z mojim osebnim okusom ter pogledom na film, kot tudi z določeno mero zvestobe. Ali lenobe. Ampak mislim, da vseeno raje zvestobe. Namreč, poslušanje Filmspottinga je zame v ideji povsem isto kot gledanje TV serije; ne pogledaš samo enega dela prve sezone Twin Peaksa in nato nadaljuješ pri petem delu druge. To nima nobenega smisla. Uživaš samo, če veš, kaj se je zgodilo vmes, in kot v Twin Peaksu se tudi v Filmspottingu ves čas nekaj odvija (naj poudarim, da so, onkraj dejstva določene frekvence izhajanja, podobnosti med Twin Peaksom in Filmspottingom povečini neobstoječe, razen, ko se voditelja lotita oponašanja filmskih likov, a o tem malce kasneje).

Če se iz teh popolnoma hermetičnih referenčnih točk premaknem v malce širši in objektivnejši pregled lastnosti tega podkasta, najbrž velja nekaj besed izgubiti na temo tega, kako je strukturiran. Že od samega začetka je bil namen prvotnega para voditeljev, da se tako po vsebini kot po ravni produkcije podkast približa profesionalni radijski oddaji. Ne preseneča, da sta se, preden sta postala podkasterska pionirja, tako Adam kot Sam že preizkusila kot voditelja radijskih oddaj, Filmspottinga pa se že od začetka sliši tudi na valovih lokalnega javnega radia WBEZ v Chicagu. Filmspotting zato odlikuje poslušalcu prijazna zasnova. Prvi je na vrsti kratek uvod, v katerem Adam in Josh napovesta vsebino oddaje, nato debata o filmu, ki je tisti teden prišel v kinematografe blizu njih in sta ga pogledala čez vikend. Petnajstminutni blok se nadaljuje po glasbenem premoru, temu pa običajno sledi najbolj zabavna rubrika, ljubeče poimenovana »Massaker Theater«, v kateri voditelja odigrata bolj ali manj slaven filmski prizor, poslušalci pa nato poskušajo uganiti, v kateri film ta spada. Sledi nova krajša razprava na temo drugega filma, morda starejšega, ki je bil ponovno izdan na DVDju, morda novega, neodvisnega, ki ima omejeno distribucijo po državi, zato zanj skušata navdušiti čim več ljudi. Oddajo zaključita s pismi poslušalcev ter z obvezno lestvico Top 5: top 5 filmov o nostalgiji, top 5 parov režiser-igralec, top 5 filmskih lokacij, ki bi ju obiskala, Top 5 filmskih posterjev … Izbira je impresivna, tako kot število oddaj, ki so na voljo poslušalcem povsem brezplačno že več kot desetletje.

filmspotting adam and josh

Najbolj pomembnega se še nismo dotaknili. Način, kako pogovor o filmu poteka, je rezultat urjenja v dialogu, ki je srce in jedro oddaje. Raven diskurza o filmu je srečna poroka teoretskih veščin in smisla za ritem in humor (kar je najbrž isto), kar pomeni, da posvetita pozornost vsem aspektom filma, ki jih velja izpostaviti – od kamere, montaže in morebitnih referenc na francoski novi val – ves čas pa ohranjata oseben pristop do vsebine, kar oddaji daje tipično »upbeat« živahnost. Lahko bi rekla, da oba po svoje odlikuje nekakšna staromodna ameriška gracioznost, umirjenost in umerjenost. Adam, ki sicer poučuje filmsko teorijo in zgodovino na Univerzi v Chicagu, skrbi, da pogovor teče, ter zastopa barve klasičnega akademsko izobraženega cinefila s posebno afiniteto do poetike Tarkovskega in pedantnosti Kubricka. Josh pa je po drugi strani tisti s širšim, kanček bolj populističnim okusom, ki zna v Disneyevih in Pixarjevih animiranih filmih ter megalomanskih Marvelovih franšizah najti tisto nekaj nostalgičnega in človeškega, ki najde pot do naših emocij in nihče tega ne zna tega efekta opisati bolje od Josha.

Čeprav nista pikolovska, se zdi, da svoje besede vedno pretehtata, preden jih izgovorita. In čeprav se morda to v teoriji sliši suhoparno, je rezultat zelo nasproten, še posebno v tistih dragocenih trenutkih, ko se o čem ne strinjata. V eni od oddaj pred novim letom sta se tako postavila na povsem nasprotna bregova glede filmov Povratnik (ekipa Josh) in Podlih osem (ekipa Adam), kar je pripeljalo do besednega dvoboja epskih razsežnosti, tako da sta na koncu naredila posebno oddajo le v ta namen. Prava filmska geeka, torej. In Filmspotting je, brez dvoma, oddaja za takšne sorte ljudi.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, april-maj, str. 45-47

[1] http://mashable.com/2014/12/18/podcast-beginner-tips/#tHwGetMwDiqd