Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Paynova “americana”

Paynova “americana”


NEBRASKA

Scenarist in režiser Alexander Payne je v svojem novem filmu, grenko-sladki odisejadi Nebraska, ponovno na cesti, v lovu za podobo sodobne ruralne ameriške družbe in počasi izginjajočimi spomini na njeno zgodovino. Elegantna, črno-bela widescreen fotografija na plano prikliče (nekdanjo) veličino Amerike in ameriškega filma.

Široke, odprte pokrajine ameriškega srednjega zahoda, zapuščena mesta, preproste hiše, pozabljeni skednji, žalostne taverne ter utrujeni in zgarani, a hkrati prijazni in mehki obrazi običajnih ljudi, spominjajo na ikonične podobe, ki so jih v času velike depresije, v 30. letih prejšnjega stoletja, pozabi iztrgali pisatelji, filmarji in fotografi. V prvi vrsti nam, ob podobah v Nebraski, na misel pride delo fotografov Dorothee Lange in Walkerja Evansa, ter knjiga Johana Steinbecka, Sadovi jeze, po kateri je John Ford posnel istoimenski film.

Zdi se, kot da so ti kraji in njihovi prebivalci obstali zamrznjeni v času. Kot da je življenje nanje pozabilo, oziroma jih pustilo za seboj. Film je poln dolgih, preciznih in predvsem statičnih kadrov, v katerih se nič ne zgodi. V njih ljudje, kot v kaki Beckettovi drami, le nepremično sedijo in strmijo, včasih v televizijo, največkrat pa v nedefinirano daljavo. Zdi se, kot da samo še anemično čakajo na neizbežen konec. Po drugi strani pa so ravno ti dolgi, statični kadri in nemo strmenje protagonistov v daljavo tisti elementi, ki s seboj nosijo najmočnejše filmske emocije.

Statičnost nemih podob izgubljenega časa vseskozi mehča Paynov prepoznavni humanizem, s katerim, tako kot Leo McCarey v pozabljeni klasiki Za Boljši jutri (Make Way For Tommorow, 1937), iskreno in z odsotnostjo vsakršne ironije, obravnava svoje protagoniste in v film vnaša obilo človeške topline. Tople note v filmu zaigrajo tudi skozi odličen soundtrack, ki ga podpisuje Mark Orton, član legendarne zasedbe Tin Hat, ter skozi meditativni ritem filma ceste, ki močno spominja na poetiko Resnične zgodbe (The Straight Story, David Lynch, 1999).

Nebraska tako na prvi pogled deluje kot nekakšen pastiš velikih ameriških filmov, pa vendar je, v svojem bistvu, še vedno predvsem tipično »paynovski« film. Za Payna je značilno, da ima dokaj realističen, včasih že skoraj dokumentaren pristop snemanja filmov. Kot režiser želi, da stvari izgledajo take, kot v resnici so. V Nebraski je prav to dejstvo še bolj v ospredju kot po navadi.

Nebraska-kitchen

Po izletu med kalifornijske vinograde v filmu Stranpota (Sideways, 2004) in oddihu na havajskih plažah v Potomcih (The Descendants, 2011), se Payne z Nebrasko zopet vrača domov, v rodni kraj, kjer je posnel tudi že svoje prve tri filme, Državljanka Ruth (Citizen Ruth, 1996), Volitve (Election, 1999) in Gospod Schmidt (About Schmidt, 2002). Prednost domačega okolja je v tem, da Payne ta prostor, te ljudi in njihove navade pozna do potankosti. In samo nekdo, ki res zelo dobro pozna te kraje, lahko pristno in brez vsakršne patetike posname film, kot je Nebraska.

Za to, da zgodba deluje osebno in resnično, je v veliki meri zaslužen tudi scenarij Boba Nelsona. Nelson, tako kot Payne, prihaja iz Nebraske in zgodba, ki je prerasla v scenarij, je zgodba, ki jo je sam zares doživel. Zgodba polna humorja in melanholije je njegova zgodba. Je zgodba njegovega očeta. Je zgodba njegovih bratov.

Poleg tega je film poln domiselnih referenc, ki to »lokalnost« vpenjajo v širšo sliko. Referenc, ki so nekoč poosebljale prostor ameriškega srednjega zahoda. Tu je John Deere, največje svetovno podjetje za kmetijsko mehanizacijo, pa največja pivovarna na svetu, Coors in eden izmed najpomembnejših simbolov ameriškega uspeha in svobode, Chevrolet. Ikone, ki danes predstavljajo tri ključne točke propada ameriške družbe.

V Nebraski vse tri na nek način pooseblja tudi glavni protagonist, Woody Grant. Woody kot nekdo, ki je zapustil družinsko kmetijo, ki sedaj žalostno propada. Woody kot nekdo, ki je tako svoje življenje, kot življenje svoje družine zavozil zaradi alkoholizma. Woody kot nekdo, ki ne more več voziti avta, tega ultimativnega simbola ameriške svobode.

Ker ne more več za volan, se glavni protagonist iz Montane kar peš odpravi v 1200 kilometrov oddaljeno Nebrasko, da bi prevzel nagrado v višini milijon dolarjev. Gre za certifikat, ki ga je prejel po pošti in seveda vsi, razen njega vedo, da gre za podel marketinški trik. Ker se Woody ne da prepričati v to, da zares ni zadel ničesar, se njegov najmlajši sin David, proti svojim načelom vseeno odloči, da bo svojega očeta odpeljal do Nebraske in tako poizkusil ohraniti vsaj nekaj njegovega dostojanstva.

Film gledalca na ta način ves čas drži v šahu, saj je ta vseskozi v skrbeh za tragično figuro godrnjavega in večino časa mentalno odsotnega nekdanjega avtomehanika, ki se fantomske nagrade oklepa bolj kot svojega življenja. Senilni starec je poosebljena podoba sodobne Amerike. Amerike, ki noče slišati, da ameriških sanj ni več.

Woodya Granta je v vlogi kariere upodobil še en kultni »lik« ameriškega filma, Bruce Dern, ki je po več kot 50. letni karieri v Nebraski prišel do svoje prve glavne vloge. Za svojo perfektno interpretacijo redkobesednega vojnega heroja, trmastega alkoholika in zmedenega starejšega občana, je iz Cannesa popolnoma zasluženo odnesel zlato palmo za glavno moško vlogo. Payne se v intervjujih večkrat pošali, da je Derna za to vlogo izbral predvsem zaradi njegove nore pričeske. Ta je bila očitno zelo všeč tudi direktorju fotografije, saj jo je stalno presvetljeval, tako, da Woody večino časa izgleda kot kak duh.

NEBRASKA

Seveda izbor glavnih igralcev niti slučajno ni bil tako arbitraren. Alexsander Payne namreč velja za »režiserja igralcev«. Pri izbiri igralcev za svoje filme je zelo strikten in dosleden. Redno prihaja v konflikt s studii in producenti, saj večkrat zavrača zvezdniška imena, ki niso prava za njegove vloge in raje poseže po bolj neznanih imenih. Zelo redko tudi uporabi iste igralce v večih svojih filmih. Podobno velja tudi za najmanjše vloge v njegovih filmih, v katerih se vedno znova znajdejo različni markantni ljudje. Tudi v Nebraski najdemo kopico izjemnih obrazov, med katerimi izstopata Stacy Keach kot Ed Pegram in Angela McEwan kot Peg Nagy.

Stalnica režiserjevega dela so tudi tematike, s katerimi se kontinuirano ukvarja skozi celoten opus. Disfunkcionalne družine in posamezniki, osebna neizpolnjenost, osamljenost, staranje, prepad med generacijami, nezmožnost komunikacije. Prav slednja igra eno izmed osrednjih vlog tudi v Nebraski. Pomembno mesto te tematike napoveduje že eden izmed prvih kadrov v filmu, ko skozi zastekljeno in zvočno izolirano sobo opazujemo Davida, kako nekaj razlaga svojima strankama, ampak ne slišimo ničesar, kar jima govori.

V nadaljevanju se ta zastekljena in zvočno izolirana soba simbolično prenese na odnos med Davidom in Woodyjem. David svojega očeta brezupno prepričuje o nesmiselnosti »projekta milijon dolarjev«, a ga ta enostavno ne sliši oz. ne želi slišati. Na splošno je celoten mikrokozmos v Nebraski ujet v nekakšen komunikacijski šum. Družinska srečanja potekajo v tišini oziroma ob izmenjavanju enovrstičnic, prav vsi po vrsti pa zelo radi predvidevajo stvari o drugih ljudeh in zato pogosto pridejo do napačnih zaključkov.

NEBRASKA

Z nezmožnostjo komuniciranja, osebno neizpolnjenostjo in osamljenostjo se ukvarjajo tudi tipično »paynovski« karakterji. To so, najbolj univerzalno rečeno ljudje, ki so brez kakršnih koli kvalitet. Niso ne junaki, ne antijunaki. V filmu Gospod Schmidt nekdo reče: »To, kar res nekaj pomeni v življenju, je zavedanje, da si svoje življenje posvetil nečemu, kar ima smisel«. In to je točno to, kar tem karakterjem umanjka. Njihovo življenje se zdi, kot da je brez smisla. Sami sicer menijo, da jim je namenjeno nekaj več, vendar je ta nekaj več zanje na koncu vedno preprosto nedosegljiv. Ta obrazec lahko apliciramo na prav vse glavne like v Paynovih filmih. Tak je zakompleksani učitelj Jim (Matthew Broderick) iz filma Volitve, pa izgubljeni Warren Schmidt (Jack Nicholson) iz filma Gospod Schmidt, osamljeni in cinični Miles (Paul Giamatti) iz filma Stranpota, nesrečni Matt (George Clooney) iz Potomcev, ter seveda že večkrat omenjena Woody (Bruce Dern) in David Grant (Will Forte) iz Nebraske.

Nebraska je zagotovo Paynovo najboljše in najbolj kompleksno delo do sedaj. Film je prvi vrsti zabaven in razumljiv, poln žlahtnega črnega humorja, osupljivo lepih črno-belih podob, sladko-grenkega melanholičnega vzdušja in seveda zanimivih karakterjev brez kakršnih koli kvalitet. Nebraska tudi zelo uspešno hodi po tanki meji med realnostjo in fikcijo, med klasičnim filmom in neodvisno produkcijo, med ameriško preteklostjo in sedanjostjo, med liberalno kritiko pohlepa in konservativnim poveličevanjem »americane«, med preprosto zgodbo o očetu in sinu in političnim komentarjem stanja sodobne Amerike.

Kot v vse najboljše filme, se je tudi v Nebrasko prikradel duh časa. Res je, da najbrž vsak film odseva čas, v katerem je narejen, ampak nekateri filmi to dejstvo znajo izkoristiti veliko bolje kot drugi. Nebraska je tako postala filmski dokument sodobne (ameriške) recesije. Ali povedano drugače, Paynu je uspelo posneti film z veliko začetnico, oziroma filmsko klasiko. Film, ki bo kljuboval pozabi in zobu časa. Film, ki bo postal spomin nekega zgodovinskega obdobja. Film, h kateremu se bodo prihodnje generacije obračale, ko bodo želele izvedeti, kakšen zeitgeist je vladal v začetku novega milenija.

Danes znotraj ameriške mainstream kinematografije le še redko lahko najdeš režiserja, ki tako konsistentno in neumorno zasleduje svoj umetniški kredo, oziroma svojo avtorsko vizijo. Alexander Payne je auteur, ki zelo natančno in z blagim kritičnim očesom ter izjemnim občutkom za filmsko pripoved, na filmski trak vztrajno zapisuje kompleksnost sodobne ameriške družbene stvarnosti. Werner Herzog je nekoč dejal, da je »odsotnost ustreznih podob za civilizacijo ravno tako huda, kot izguba spomina«. In lahko bi rekli, da se Ameriki in ameriškemu filmu ob takih režiserjih, kot je Aleksander Payne zagotovo ni treba bati za svoje podobe in potemtakem tudi ne za svoj spomin.

Ana Šturm // Objavljeno v reviji Dialogi, 50. letnik, 2014/5-6, str. 98 – 101