Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

20.000 dni na Zemlji

20.000 dni na Zemlji


20.000 dni na Zemlji je bil eden najbolj pričakovanih filmov preteklega leta. To ni nekaj, kar bi se dokumentarcem pogosto dogajalo, je pa razumljivo, ko gre za projekt, katerega subjekt je eden najbolj cenjenih glasbenikov našega časa. Razumljivo je tudi v primeru, ko so spletni mediji preplavljeni z objavami in hvalnicami novinarjev, ki so ga hiteli razglašati za najboljši dokumentarni film zadnjih let, ali kar vseh časov, zakaj pa ne. Nick Cave je brez dvoma fascinanten človek. Glasbenik, frontman legendarne post-punkovske zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, pisatelj, scenarist, igralec, pripovedovalec zgodb, renesančni človek. Živel je toliko življenj, poznal toliko ljudi, da je težko dojeti, da njegov čas na tej Zemlji traja šele 20.000 dni (in zdaj še prgišče dni več). Njegove pesmi so mrakobni, toda magnetno privlačni, silni vrtinci podob in emocij, kolaži mitologij. Pesmi, večje od življenja, toda hkrati z eno nogo vedno na trdnih tleh, na zemlji, od koder gledajo k nebesom in vanj kričijo vprašanja, na katera lahko odgovorijo le tisti, ki so šli skozi pekel.

V filmu med nebesi in peklom razklani Nick Cave gledalcem in oboževalcem-častilcem nikoli ne zaupa prav dosti o tem, kaj se je dogajalo v 19.999 dneh njegovega Postajanja. Nakloni nam sicer nekatere posamezne utrinke spominov na divje dni in noči, na samouničevalne, prepite, zadrogirane, prefukane, prežurane, preigrane noči in dni. A ti utrinki so desenzitizirani, sterilizirani, zapakirani v mapah, označeni s številkami in spravljeni v predale. Zgodovina je vsa v spominih. Nick Cave dvajset tisočega dne je poročen oče dveh otrok, discipliniran, psihoanaliziran. Če bi mu vzeli glas in porumenele fotografije, bi še kdo utegnil misliti, da je ta Nick Cave na platnu zgolj dobro situiran, lepo vzgojen, kvalitetno izobražen podjetnik, recimo, nepremičninski agent za lepo vzgojene in kvalitetno izobražene bogataše, ne pa legendarni glasbenik, ki se pripravlja na snemanje svojega petnajstega studijskega albuma.

20000daysonearth02Tistim med nami, ki ga poznamo skozi glasbo, se morda ta vrzel med Nickom v skladbah in Nickom na filmu utegne zdeti za odtenek antiklimaktična. Pričakovanja je pač vedno težko uskladiti z resničnostjo. Po drugi strani pa to, kar nam v 20.000 dneh na Zemlji ponuja filmska ekipa z zvezdnikom na čelu, ni resničnost, kakršno smo pričakovali. Film je sicer morda dokumentarna pripoved, a je fikcionalizirana in stilizirana re-kreacija življenja, ki se pred očmi  gledalcev odvija natanko tako, kot to želi pripovedovalec. Je to sploh še dokumentarec? Je tukaj še sploh kaj ostalo od realnosti? Kakšna je sploh razlika? Ali je sploh pomembno, nas sprašuje Nick Cave. Seveda bi ga lahko proglasili za mitomana, toda mar ni to prav tisto, kar je najbolj skrajno resnično dejstvo njegovega življenja? Tisto, zaradi česar je postal on sam? Zakaj bi to življenje v technicolorju silili, da se pokaže v spranih barvah naturalizma?

Iain Forsyth in Jane Pollard, ki z glasbenikom sodelujeta že nekaj let, sta material vešče strukturirala in stopila v enotno pripoved, ki sicer hkrati poteka na več ravneh, a še vedno ohranja enoten videz, ki naj bi odgovarjal podobi Nicka Cavea v letu 2014. Prav zanimivo je, kako je obenem film lahkotno ironičen, lahkotno iskren, lahkotno luciden … tako lahkoten, prezračen celo,  da je že prav nadležno. Tako frustrirajoče nadležni so po navadi ljudje, ki so dosegli neko določeno stopnjo samozavedanja, samorefleksije, notranjega miru – kakorkoli hočete temu reči. Nick Cave kot zen mojster je moteča, celo odbijajoča ideja. Sebi že morda privoščimo mir v duši, toda kakšno korist imamo lahko od umetnika, ki ne zmore pretresti našega bistva, nas rešiti sivine vsakdana? Kaj naj počnemo v svetu brez katarze?

Skozi film nam veliki umetnik Nick brez prestanka pripoveduje o sebi, o svojem odraščanju, o svojem pogledu na svet, o svojih željah, o svoji glasbi.  Včasih, da bi zabrisal še zadnje dvome, tam nasproti njega sedi celo psihoterapevt. V enem zadnjih prizorov, ko se dan počasi preveša v večer in se zgodba bliža koncu, Nick pripoveduje: »In the end, I am not interested in that which I fully understand.« Kmalu zatem se obleče v elegantno črno obleko in se odpelje na večerno prizorišče koncerta. Tam ga že čakajo preostali člani zasedbe. Zadnje minute potekajo umirjeno, v vzdušju rutinizirane, a domačne priprave na nastop. Zadnji pozdrav, topel objem, čakanje na tesnem hodniku, ki povezuje zaodrje z odrom. Eden za drugim gredo, on še dobro minuto počaka. Potem steče in se ustavi tik pred začetkom nabito polne dvorane. In potem postane Nick Cave.

MovieMoments2014-20000DaysOnEarthBojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 52, januar-februar 2015, str. 82