Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Person to Person

Person to Person


SKRATKA

Za inavguralni zapis v novi rubriki Ekrana, ki je namenjena refleksiji in kritiki kratkega filma, se zdi primerno za začetek na kratko predstaviti prakso, ki priča o aktualnosti in relevantnosti te dolgo časa zapostavljene forme. V tem trenutku kratki film svoj potencial docela najbolje izkorišča na internetu, recimo na Youtube-u in Vimeu, kamor se praviloma preselijo filmi,  ko zaključijo svoj festivalski obhod. Poleg teh dveh najpopularnejših kanalov obstaja še lepo število strani, ki se usmerjajo v kuriranje in predstavljanje novih uspešnic ali starih klasik, kot sta na primer spletna portala Mubi ter Shorts of the Week.

Skratka, na spletu (vsaj angleško govorečem) je prostora za kratki film dovolj. Toda tisto, kar bi radi tu posebej predstavili, je zanimivo, ker se je pričelo odvijati na platformi, ki je prvenstveno namenjena pisani besedi. Legendarni ameriški mesečnik New Yorker na svoji spletni izpostavi z letošnjim letom pričel objavljati serijo kratkih filmov, v sklopu rubrike, ki so jo poimenovali The Screening Room[1]. Do sedaj se je v seriji zvrstilo devet kratkih filmov, ki jim je skupno, da imajo njihovi režiserji doma na policah ugledne festivalske trofeje (ali pa so si z zlatimi medvedi in palmami vsaj zrli iz oči v oči). Bolj kot nagrade pa se zdi pomemben družbeni komentar, ki ga filmi promovirajo, s tematikami, ki segajo od animiranih futurističnih vizij prihodnosti prek dokumentarnih ekspedicij v preteklost, do intimnih »slice of life« epizod. Tej slednji kategoriji pripada film, ki mu posvečamo prvi zapis v pričujoči rubriki.

PERSON TO PERSON

Nekega jutra se Bene zbudi in ugotovi, da v njegovem stanovanju na tleh spi neznana ženska. Bene si misli, da je verjetno preveč popila na zabavi, ki jo je večer pred tem organiziral, zato jo pusti spati in se odpravi v bližnjo špecerijo po kavo in sendvič z jajcem. Med kratkim izletom po brooklynski soseski, ki se kopa v svetlobi jesenskega jutra, ga s stopnišč pred idilično izgledajočimi stavbami iz rdečih opek pozdravljajo sosedje. »V mojem stanovanju na tleh leži punca, nimam pojma kdo je! Nesem ji sendvič z jajcem!« jim zakliče Bene, in jim pokaže sendvič, da mu bodo bolje verjeli. »Kdo pa je?« mu kličejo sosedje in Bene ponovi »Nimam pojma!« in odhiti domov. Dekle se naposled zbudi, poje sendvič, toda noče oditi. »Dal sem ji sendvič, pojedla ga je, toda potem ni hotela oditi!« razlaga naslednji dan prijateljem v prodajalni plošč, kjer dela.

web-photo13

Tako teče pripoved filma Person to Person (2014) od trenutka, ko se zabava konča, pa do zadnjega prizora, v seriji retrospekcij, skozi katere protagonist Bene svojim prijateljem obnovi nenavadne dogodke prejšnjega dne. Če pri tem izgleda kot mlad Woody Allen, je to najbrž prej posledica gledalčeve napol refleksne, s filmskim znanjem pogojene asociacije, ki pride skupaj s teritorijem, kot pa avtorjeva namerna referenca. A vseeno ga imamo pred seboj, Brooklynčana s svetlimi kodrastimi lasmi in zlatimi očali z okroglimi lečami, ki si ne more kaj, da ne bi v dani situaciji (dekle kar noče in noče oditi) odreagiral nekoliko nevrotično. Kaj ta ženska hoče? Kdo ve!

Režiser Dustin Guy Defa se kompleksne narave odnosa, ki vzbrsti med dvema neznancema, loti z varljivo preprostostjo, ki pa na najlepši način poudari mojstrsko obvladovanje forme. Brezhibno tempiran se film gladko preliva iz prizora v prizor, kamor mu sledi tudi glasba, ki si jo Bene izbira za spremljavo skozi dan – soul iz sedemdesetih. Ta se kot grški zbor razlega po prostorih in po mestu, ujetem v fotografijo filma, ki prav tako kar diši po sedemdesetih, če ta dišijo po porumenelih ovitkih vinilnih plošč, po prahu in neoprani volni, po sveže odpadlem listju in po sendviču s pečenim jajcem na oko. Hkrati brezskrben in tesnoben, komičen in tragičen, se v osemnajstih minutah do konca odvrti Person to Person, čeprav imamo občutek, da smo s protagonistoma preživeli skupaj cel dan, in da je ta v nas pustil nekaj trajnega.

Dustin-Pic-5

O REŽISERJU

Dustin Guy Defa pripada mlajši generaciji ameriških neodvisnih režiserjev. Njegovo filmografijo sestavlja osem kratkih filmov, tako igranih kot dokumentarnih, ter mikroproračunski celovečerec Bad Fever (2011), s katerim je debitiral na festivalu SXSW. Film Person to Person naj bi po lastnih besedah napisal, ker je želel, da v njem nastopi Bene Coopersmith, njegov nekdanji cimer in »človeški ekvivalent mesta New York«[2]. Zanj je prejel posebno nagrado žirije na festivalu SXSW, ter nominacije za najboljši kratki film na festivalih v Sundanceu, Berlinu ter na festivalu AFI Fest. Trenutno pripravlja svoj naslednji celovečerni film. Omeniti velja še, da je Person to Person produciral David Gordon Green, ki ga poznamo po filmih kot so  George Washington (2000), Zadetki: Ananas ekspres (Pineaple Express, 2008) ter Joe (2014). Eden njegovih sodelavcev pa je tudi Sean Price Williams, ki se je doslej proslavil kot direktor fotografije pri filmih Alexa Rossa Perrya (The Color Wheel (2008), Listen Up Philip (2014), …).

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik LII, 2015, oktober-november, str. 66-67

[1] Projekcijska soba

[2] http://www.vice.com/read/im-short-not-stupid-person-to-person-456