Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Strah in groza na polju v Angliji

Strah in groza na polju v Angliji


POLJE V ANGLIJI

Ko se spustiš v filmski univerzum britanskega režiserja Bena Wheatleya, nikoli ne veš kaj pričakovati, razen tega, da boš zagotovo videl nekaj nenavadnega. Po treh celovečercih v štirih letih, kitchen sink kriminalki Down Terrace (2009), (o)kultnem horror trilerju Seznam za odstrel (Kill List, 2011) in neprijetno čudaškemu britanskemu odgovoru na film ceste Turista (Sightseers, 2012), se je uspel etablirati kot eden izmed najbolj zanimivih in unikatnih režiserjev mlajše generacije.

Zgornjo trilogijo, ki skozi podtekst razrednih razlik, krvave britanske zgodovine in avtoritarne patriarhalne družbe na različne načine secira, razgalja in kritizira britansko sodobnost (in preteklost), zaokrožuje njegov zadnji film. Kot pravi tudi režiser sam, Polje v Angliji (A Field in England, 2013) predstavlja nekakšen prequel njegovim prejšnjim trem delom. Zgodba je postavljena v čas angleške državljanske vojne (1642 – 1651), s čimer režiser teme s katerimi se je ukvarjal že v svojih prejšnjih filmih, postavi v zgodovinski kontekst.

Film, posnet v čudoviti črno beli tehniki je nekakšen (nad)žanrski hibrid. Po eni strani Polje v Angliji spada v tradicijo britanskih filmov, ki svoj navdih iščejo v skrivnostih, magiji in temnih silah britanskega podeželja oziroma njegovega ljudskega izročila. Halucinogene gobe, vilinski krogi, portali v magične svetove, raztezanje časa, rune, uroki, alkemija, skriti zakladi, poganska mitologija in ljudske pesmi se v tem nenavadnem filmskem koktajlu premešajo s komaj zaznavno, a prisotno obsodbo kapitalističnega družbenega sistema, pa z nihilizmom, eksistencializmom, becketovskim absurdom in črno komedijo. Po drugi strani pa je ta film tudi čisti psihadelični trip. Film, ki ga z užitkom pogledaš pozno ponoči in v katerem ti ni jasno prav nič. Film, v katerem ima čutno doživetje enako težo kot sama zgodba.

field-in-england-2013-003-michael-smiley-as-o'neil-lying-in-field

Sama forma filma, kot tudi njegova zgodba je tako povsem neoprijemljiva. Na strukturni ravni se poigrava z gledalcem in ga dezorientira s tem, ko se ne drži klasične pripovedne linije. Prevzame neko sanjsko logiko in skače v času naprej in nazaj, iz ene realnosti v drugo. Skratka, ne ponudi nobene referenčne točke, okrog katere bi lahko zgradili kakršno koli smiselno predpostavko. Čeprav se trudimo po najboljših močeh razvozlati zgodbo, se pravi kdo v filmu je že mrtev in kdo ne, kdo halucinira koga in kaj se je pravzaprav sploh zgodilo na polju v Angliji, smo skoraj zagotovo obsojeni na neuspeh.

Če vseeno poizkusimo nekako zastaviti okvir zgodbe, lahko rečemo, da se film dogaja v preteklosti, v 17. stoletju, v času državljanske vojne v Angliji, kjer se med divjanjem neke bitke srečajo trije naključni znanci, lahko bi rekli začasni dezerterji, ki se skupaj odpravijo iskat lokalno pivnico nekje za hribom. Po spletu zelo misterioznih (ne)naključij oblast nad njimi prevzamejo temne magične sile in zgodi se kup nenavadnih stvari. To pa je bolj ali manj edino, kar je povsem neizpodbitno jasno v tem filmu.

Seveda ni naključje, da je film postavljen prav v kontekst Angleške državljanske vojne. Že prej smo dejali, da Wheatly s tem svoje dosedanje delo na nek način postavlja v zgodovinski kontekst. Državljanska vojna je v filmu prikazana kot obdobje vizionarskega radikalizma in negotovosti, kot čas v katerem je bilo mogoče vse, kot čas v katerem bi lahko ubrali katero koli pot. Danes je jasno, da to zgodovinsko obdobje za Britanijo pomeni začetek moderne družbe. Poleg zametka modernega političnega sistema (parlamentarne demokracije), se je v tem času oblikoval tudi moderni bančni sistem. Gre za to, da je moderna družba, ta v kateri živimo danes, direktna posledica sprememb, do katerih je prišlo v tem času.

2078394_orig

Morda najpomembnejšo spremembo, ki se je zgodila v tem obdobju, predstavlja sekularizacija. Religija, misticizem, magija in znanost so odšli vsak svojo pot in človek se je nenadoma moral soočiti s svojo lastno eksistenco. Na nek način je bil oropan svoje mističnosti, svojega pomena in postavljen, gol in bos v ta kruti svet. Svojo prvinsko naravo je moral obrzdati z naučenimi manirami. Moral je podpisati nekakšno družbeno pogodbo in se podrediti družbenim normam. Iz mitologije in kaosa je prešel v racionalno razmišljanje in urejen družbeni sistem.

O družbeni pogodbi je v času angleške državljanske vojne v spisu Leviathan (1654) pisal tudi angleški filozof Thomas Hobbes. V njem je zapisal, da je zaradi naravnega stanja, v katerem je »človek človeku volk (iz Wall Streeta)« nujna družbena pogodba, ki daje državi absolutno oblast nad vsemi državljani. Po njegovem naj bi brez družbene pogodbe vladal kaos, brez nje pa naj bi bilo življenje »osamljeno, revno, odurno, surovo in kratko«. Danes lahko rečemo, da to pravzaprav velja z ali pa brez družbene pogodbe.

Wheatley tako v svojih filmih na svojevrstno brutalen način detektira, kako se še danes soočamo s posledicami sprememb, ki jih je ta doba prinesla. Ljudje smo ujeti v neštete norme in absurdne zahteve sodobne družbe. Racionalno razmišljanje in znanost pa nam, kljub neslutenemu napredku, še vedno ne moreta podati vseh odgovorov, ki jih potrebujemo, da osmislimo svoje življenje – kajti prav naš obstoj je tisto, česar si racionalno še vedno ne moremo razložiti.

Ideja o tem, da ima naš obstoj nek višji smisel, tako vsak dan kontradiktira našemu realnemu stanju »osamljenega, revnega, odurnega, surovega in kratkega« življenja, o čemer režiser govori že v svojem celovečernem prvencu Down Terrace (2009). Zaradi te (samo)represije in ujetosti v družbeno pogodbo, zaradi naše kontradiktorne pozicije v svetu pa potem prihaja do patoloških izbruhov nasilja, ki so tako značilni Wheatleyeve filme.

AFIE3

Enfant terrible britanske kinematografije tako na nek način trdi, da smo kot ljudje še vedno enaki kot smo bili pred 200 ali 1000 leti in da nas od tega, da zagrešimo kaj hudega, pogosto loči le par korakov. V enem izmed intervjujev to lepo pove tudi Alice Lowe, glavna protagonistka in scenaristka filma Turista (2011), … »preden smo se naučili vseh teh manir in vljudne zadržanosti, smo drug drugega tolkli po glavah s kamenjemPod tankim plaščem norm in moralnih ter pravnih zakonov družbe se tako še vedno skriva divja človeška narava, ki samo čaka, da izbruhne na plano.

Režiser tako svoje like pogosto odpelje na britansko podeželje. In bolj divja, kot je pokrajina, globlje v zgodovino človeštva gredo in bližje so svoji prvinski divji naravi. V tej kaotični in odmaknjeni divjini liki posledično lahko izstopijo iz družbene pogodbe in izživijo svoje frustracije. Brutalno nasilje in umori tako na nek način postanejo psihološki ventil in socialni korektiv, Wheatleyevi filmi pa nekakšno množično terapevtsko orodje britanske družbe.

»Svet je obrnjen na glavo. In prav tako njegovi žepi« v filmu Polje v Angliji pripomni O’Neil. Svet je kaotičen, ne glede na to, koliko pravil poizkušamo aplicirati nanj in ne glede na to, kako močno ga želimo spraviti v red. Zato je svet, v katerem se znajdejo naši štirje dezerterji tudi naš svet. V svetu, v katerem se znajdejo, center vesolja ni sonce, pač pa črna luknja. Strašljiva in neskončna praznina. Ta svet se ne vrti po začrtanih tirnicah, pač se je začel gibati izven svoje ustaljene osi. Vzroki in posledice nimajo (več) svoje logične povezave, polno je strahu, norosti, bolečine in iluzij, na delu pa je prvinski kaos. Znotraj tega begajočega kaosa se v absurdni situaciji znajdejo protagonisti filma, ki poizkušajo v njem funkcionirati po pravilih družbe. Pripravljeni so izkoriščati in umoriti eden drugega za delček zemlje, za delček neobstoječega zaklada. Namesto zadnjega pa (logično) najdejo le zakopana trupla. Ne glede na to kolikokrat ubijejo eden drugega, njihovi strahovi in frustracije vsakokrat vstanejo od mrtvih.

Film nam skozi zgodovinsko prizmo pokaže vse zablode človeške družbe. Pokaže nam številne sodobne patologije in ponovno opozarja na zlo, ki v različnih oblikah leži takoj pod površjem naše tanke prevleke bontona in manir. Kljub temu da slika, ki nam jo kaže Wheatley na prvi pogled ni videti preveč optimistična, pa bi vseeno lahko trdili, da na nek način avtor zavzema pozicijo advokata britanske nacionalne biti. Vse svoje filme namreč vedno postavlja v tipično britanske (zgodovinske) okoliščine; od filma Down Terrace, ki se skoraj v celoti odvija v značilni britanski vrstni hiši, prek okultnih poganskih običajev v Listi za odstrel, do evokacije britanske zgodovine v Turistih, s katerimi se morajo liki v njegovih filmih neizpodbitno soočiti.

afieldinengland3

Lahko bi rekli, da želi na nek način s svojimi filmi vzpodbuditi ljudi, da bi ponovno začeli razmišljali o svoji zgodovini, o svoji preteklosti in predsodkih ki jih imajo in da bi se na nek način vrnili k svojim (britanskim) koreninam. Tako tudi pot oziroma »trip«, na katerem se znajdejo naši protagonisti v filmu vodi v zgodovino in hkrati naprej do njih samih. Njegovo filmi so, kot v svojem eseju v Reviji Ekran ugotovi tudi Dušan Rebolj, tako nek način premlevanje o Britaniji in njeni zgodovinski uročenosti.

Podobno sta, sicer na mnogo bolj romantiziran in prav nič temačen način v svojih Canteburyjskih zgodbah (A Canterbury Tale, 1944) želela doseči tudi Michael Powell in Emeric Pressburger. Film, ki je nastal kot del državne vojne propagandne leta 1944, v času ko je obstajala dejanska nevarnost, da dežela izgine v žrelu vojne, poustvarja mit pastoralne podobe idilične angleške pokrajine. Zgodba spremlja tri sodobne inkarnacije Chaucherjevih romarjev, ki se na poti v mitični Canterbury znajdejo v nenavadni zasedi sredi angleškega podeželja, kjer morajo razrešiti niz čudaških vaških zločinov. Romantična podoba neskončnih polj, potokov, živih mej, cerkvic in lokalnih pubov, kjer preteklost in prihodnost nikoli nista preveč oddaljeni ena od druge, predstavlja čudovito ljubezensko pismo Angliji za katero se je vredno boriti.

Britanci so bili vedno zelo povezani in navezani na svojo pokrajino in na svojo (pogansko) tradicijo. Angleško podeželje je bilo s svojimi temačnimi skrivnostmi in krvavo zgodovino vedno navdih mnogim pisateljem, pesnikom, režiserjem in drugim umetnikom, ki so v pokrajini iskali izhodišča in vzroke specifiko britanske duše. Spomniti se moramo le na številne gotske romane in skrivnostne umore, ki polnijo strani britanske klasične literature. Kljub temu, da so moderna družba, industrializacija in tehnološki napredek skoraj izničili vso britansko divjino, pa je tudi sodobna Britanija prežeta z zgodovino in mitologijo.

a-field-in-england-friend

Magičnost, primarnost, krvava zgodovina, miti in legende vztrajajo tik pod površjem novega. Živijo v odmevih, v sencah. Vse stvari so povezane z zgodovino. Pokrajina je polna spominov in sledi. Vsaka stvar vsebuje polno namigov. Zato ne moremo pobegniti temu, kar smo. Obsojeni smo sami nase, na družbo, ki nas obdaja, še posebej pa to (v zgodovinskem) smislu velja za Britanijo oziroma za Otok. Otok kot entiteta, s katere ne moreš pobegniti. Otok in ljudje, na katere si obsojen. Otok kot matrica, znotraj katere lahko ponovno odkriješ sam sebe.

Marcel je nekoč zapisal da »če znaš gledati filme, znaš bolje razumeti družbo«. Ta maksima zagotovo velja tudi za filme Bena Wheatleya. Če znaš gledati njegove filme, bolje razumeš britansko družbo. Njegovi filmi so nož, ki zareže naravnost v trebuh dežele in nam pokaže njeno drobovje. Kljub temu, da nam razkrije najbolj temačne kotičke britanske duše in da otočanom nastavi ne preveč lepo ogledalo, pa nam hkrati govori, da se naših patologij ne smemo bati. Z njimi se moramo soočiti in tudi obračunati, saj šele potem lahko naprej gradimo našo družbo. Svojemu največjemu sovražniku moramo le pogledati v obraz in potem ugotovimo, da je samo človek. Ali kot v filmu reče Whitehead, »dokler živimo v strahu pred peklom, smo v peklu«.

Ana Šturm // Objavljeno v reviji Dialogi, 50. letnik, 2014/9, str. 177-181