Šund Quentina Tarantina

Šund Quentina Tarantina


There’s three roads you can walk down. The hardest one to walk is the middle road which is the one I want to walk. You don’t want to walk the complete Hollywood road where you turn into a hack. (…) But if you make those arthouse films constantly, that’s just as equally a bad road because you wind up crawling up your own ass.

I don’t think good movies come out of either one of those two [paths]. The road to walk is that middle road where you’re just making your movies for either a bigger audience or a smaller audience depending on the movie. I do have ambivalence about it but I’m not that worried. I’m spoiled. I’m either going to make the movie I want to make or I’m not going to make it.

***

Samo tri poti so. Najtežja je srednja pot, ki je tista, po kateri bi se rad spustil prav sam. Nihče si zares ne želi prehoditi celotne hollywoodske poti kjer se sproti spremeniš v sleparja. Toda po drugi strani, če vseskozi vztrajaš na tej artkino filmski smeri, potem to postane prav tako slabo, saj končaš tako, da zlezeš sam sebi v rit.

Zdi se mi, da ne prva ne druga pot nista tisti, na katerih nastanejo res dobri filmi. Pot, po kateri se je najbolj modro podati, je srednja pot, to pa pomeni, da samo delaš svoje filme, ti pa so enkrat namenjeni širši, drugič ožji publiki, odvisno od filma. Nisem popolnoma odločen glede tega, toda vsekakor nisem preveč v skrbeh. Razvajen sem. Naredil bom film, kakršnega hočem narediti, v nasprotnem primeru pa filma pač … ne bo.

Vseeno je, če ga ljubite ali sovražite – Quentin Tarantino je eden največjih živečih režiserjev / scenaristov / auteurjev sodobnega filma. Tako je vsak nov Tarantinov film dogodek svetovnih razsežnosti. To velja kot dejstvo v filmskem svetu in to dejstvo drži že iz časa, iz katerega izvira zgornji odlomek, iz časa, ko je po festivalskih krogih završalo, da bo tisti mali, zgovorni in vsevedi filmski geek, ki je brez opozorila zmešal glave vsem, ki so sedeli na prvi od projekcij njegovega prvenca Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992), v svet poslal naslednji izdelek. Naslednji izdelek je bil seveda Šund (Pulp Fiction) in ostalo, kot pravijo, je zgodovina. Filmska zgodovina, še toliko bolj zato, ker je Quentin Tarantino avtor, ki je zloglasno zlezel iz videoteke in se brez žegna filmske akademije povzpel na sam panteon režiserjev. In se nikoli več ozrl nazaj. Razen kadar je v intervjujih razlagal o svoji sedaj že slavni ljubezni do B filmov, ki so se v njegovih lucidnih mislih zmešali z evropsko artkino produkcijo in zlatim starim Hollywoodom velikih studiev. Kjer Godard sreča Brucea Leeja, kjer si Tarkovski zasanjan deli dih z morilcem iz slasherja, kjer Melvilla preganjajo temnopolti gangsterji iz Harlema – tam se liki Quentina Tarantina počutijo najbolj domače.

Pulp-Fiction-688Te tarantinovske idiosinkrazije so dobro znane, saj je skozi kariero uspešno gradil prepoznavnost na specifični konstelaciji motivov in strategij – v ospredju njegovih zgodb lahko vedno najdemo kombinacijo prijateljstva, zvestobe in načelnosti, in od tega, v kakšnem medsebojnem razmerju so, zavisi premisa filma, v katerem se nato odigrajo familiarne situacije na nefamiliaren način. Ni zaman velik ljubitelj žanrskega filma, kajti prav šablonskost osnovnega okvirja se zanj vedno znova izkaže kot ugodna podlaga, na kateri si potem –  s filigransko natančnostjo! – da duška z igrivo scenaristično kombinatoriko. Danes nam je to nekako samoumevno, še posebno, ker nam je samoumeven Tarantino sam. Vendar lahko z gotovostjo trdimo, da vsega tega ne bi bilo, če ne bi najprej obstajala njegova zavestna odločitev za to, čemur pravi »srednja pot«. Kar je v resnici sposobnost, da vidi nianse sive barve med dvema črno-belima skrajnostima, oz. da jih je videl že v času, ko še ni obstajal t.i. Indiewood, ta srečno-nesrečna pragmatična definicija neodvisnega filma kot žanra, in ne kot eksistencialnega modusa ustvarjanja umetnosti na obrobju mainstreama. Skoraj prepričani smo lahko, da Wes Anderson in Richard Linklater danes ne imela takšne kariere, če Tarantino ne bi pionirsko zakorakal po svoji srednji poti.

inglourious-basterds-inglorious-basterds-19-08-2009-21-08-2009-74-gPrevrtimo čas dobrih dvajset let naprej, do leta 2015, ko po dokaj burnih zapletih, ki so pospremili njegove produkcijske začetke, pričakujemo deveti celovečerni film, pod katerega se je kot scenarist in režiser podpisal gospod Tarantino. Baje je manjkalo bore malo, pa bi gledalci ostali praznih rok, distributerji pa praznih dvoran. Toda bogovi sedme umetnosti (in bržkone tudi producenti) so podelili svoje blagoslove, vmes pa se je ohladila tudi vroča južnjaška kri s Tenneseeja, tako da bomo začetek leta 2016 lahko praznovali v grandioznem cinematografskem stilu. Kot v Djangu brez okov (Django Unchained, 2012) ter v Neslavnih barabah (Inglorious Basterds, 2010) poprej se Tarantino z zadnjim filmom vrača v zgodovino, ne zgolj s citati v filmskem jeziku, temveč tudi v dobesednem smislu. V Osovraženih osem (Hateful 8, 2015) se je (končno!) lotil vesterna, ki je uradno najstarejši filmski žanr. Že možno, da je v svojih sto in še nekaj letih šel skozi precej reinkarnacij, od anti-vesterna do neo- in revizionističnega vesterna, vednar do danes ni izgubil svojega prvinskega šarma (če ne verjamete, si poglejte samo Slow West (John Maclean, 2015)).  Kaj lahko pričakujemo? Subverzivno žanrsko dekonstrukcijo, igralsko zasedbo z običajnimi osumljenci in veliko (krvave) zabave. Če je kaj čudovitega pri režiserjih, kot je Tarantino, je to prav občutek, da bomo v kinodvorani dobili, po kar smo prišli. Poskrbel bo za nas, ker dobro ve, česa si želimo – namreč, tega, česar si želi sam. Če je dovolj dobro za Tarantina, bo zagotovo dovolj dobro tudi za nas.

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Kinotečnik, letnik XVI, številka 5-6, januar-februar 2016