Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Film je življenje je film je The Wolfpack

Film je življenje je film je The Wolfpack


VOLČJA DRUŠČINA

The Wolfpack, 2015, Crystal Moselle

Zakaj imamo radi filme? Neko vztrajno prepričanje predpostavlja, da cinefilom filmi predstavljajo pobeg iz realnega življenja. Vendar bi bilo ob resnejšem premisleku mogoče ugotoviti, da nam filmi pomagajo, da si določene situacije v realnem življenju znamo predstavljati kot predvidljive, da si torej življenje lahko skozi film predstavlja kot urejeno, predvidljivo stvarnost – ideologija neke vrste, »a set of rules« – opremijo nas z načini, kako postopati v različnih družbenih situacijah. Temu bi lahko rekli tudi – socializacija.

Bratje Angulo, protagonisti dokumentarnega filma The Wolfpack (2015), so cinefili takšne vrste. Morda celo skrajne vrste – praktično vsa njihova sekundarna socializacija, ki zadeva socialne situacije izven najožjega družinskega kroga, je potekala preko filmov. In to veliko filmov. Čez pet tisoč se jih je nabralo v njihovi kolekciji v majhnem, premajhnem stanovanju, v katerem je šesterica bratov (skupaj s sestro) preživela svoje celotno življenje, sredi enega največjih, najbolj živahnih velemest sveta, v New Yorku. Včasih so šli ven iz stanovanja večkrat. »Neko leto smo šli ven devetkrat,« pripoveduje Mukunda Angulo, »neko določeno leto pa sploh nikoli nismo prestopili praga stanovanja,« nadaljuje. Poleti je bilo za to več možnosti. Pozimi, skorajda nobene.«

The-Wolfpack__6Bratje so si na nekaj kvadratnih metrih skromnega stanovanja ustvarili igrišče, več kot to, svoj lastni svet, ki je bil svet iz filmov, ki so jih skupaj gledali na televiziji, na VHS kasetah, na DVDjih, ki jim jih je, nenasitnim zunanjih dražljajev, prinašal oče, ki je tudi sam velik cinefil, tako da ni šlo za vsakdanji (pod)povprečen holivudski odmet. Bili so sami legitimni naslovi: med njimi Tarantinovi Stekli psi (Reservoir Dogs, 1992) in seveda Šund (Pulp Fiction, 1994), pa kultne grozljivke Johna Carpenterja, Williama Friedkina in Wesa Cravena (recimo Noč čarovnic (Halloween, 1978), Izganjalec hudiča (The Exorcist,1973) in Nočna mora na ulici brestov (A Nightmare on Elm Street, 1984), pa seveda obvezna snov, iz katere se gradijo seznami najboljših filmov vseh časov, kot recimo Državljan Kane (Orson Wells, 1941) in Boter (Francis Ford Coppola, 1972). Bratje filmov niso samo gledali, ampak so jih požirali.

Filmi so bili edino, kar so poznali od življenja izven zidov svoje stavbe, zato so svoja življenja spremenili v film – začeli so z uprizarjanjem scen, zgradili so si filmske kulise, orožje, vozila, kostume, vse zgolj iz kartonastih škatel za kosmiče, podlog za jogo in veliko lepilnega traku ter domišljije. Še prej pa so košček za koščkom film prepisali v scenarij (na roko – računalnika niso imeli, kaj šele interneta), ga opremili z ilustracijami, naštudirali igro in karakterje, poustvarili filmsko glasbo in zvoke, kot so alarmi, cviljenje gum, streljanje pištol. To slednje jim je uspelo še celo tako prepričljivo, da so sosedje poklicali policijo, ki je s posebnimi enotami vdrla v stanovanje in ga preiskala v pričakovanju, da bodo v njem našli avtomatsko orožje. Total dedication.

wolfpack-1024Ko so po več kot petnajstih letih prvič začeli redno hoditi iz stanovanja, jim ni bilo več potrebno uprizarjati filmov. Film jih je našel sam. Natančneje rečeno, našla jih je mlada študentka režije Crystal Moselle, medtem ko se je sprehajala po ulici Delancey na Lower East Side na Manhatnu. Med hojo so jo začeli en za drugim prehitevati fantje, vsi oblečeni v črne obleke s kravatami, s črnimi sonnimi očali in prekrasnimi dolgimi lasmi, spetimi v čop. Prizor se ji je zdel tako filmski, tako neustavljivo privlačen, da je pohitela za njimi in jih na prvem semaforju ogovorila. Povedali so ji, da so bratje, da živijo v soseski in ko so jo vprašali, kaj počne, jim je povedala, da je režiserka. »Tudi mi si želimo postati režiserji!« je navdušeno odgovoril eden od njih in tako se je pričelo nenavadno prijateljstvo med Crystal in šestimi brati, ki je kakšno leto poprej ne bi upali niti pogledati v oči, kaj šele povabiti k sebi v stanovanje, kar se je zgodilo v naslednjih tednih.

Crystal se je zdelo njihovo navdušenje nad filmi zanimivo in ker so bili fantje radovedni in vedoželjni, je s seboj prinesla kamero in jih naučila, kako se z njo snema, hkrati pa je že začela z njo tudi beležiti svoje obiske pri Angulovih. Poleg bratov je v stanovanju živela njihova mama Susane, ki je bila prijazna, četudi plašna, prav tako kot oni. Z njimi je živela tudi najmlajša sestra, po imenu Višnu, ki je bila »malce posebna«, kot so temu rekli bratje, in je Crystal ni želela izpostavljati pogledu kamere, saj je slutila, da bi v tem primeru hitro postal voajerističen, kar ni bil njen namen. Hotela je posneti material, ki bi postal film o bratih, ki imajo radi filme in se v vsakdanjem življenju oblačijo kot banda ničvrednežev iz Steklih psov. Po kakšnem letu dni pa ji je Govinda med enim izmed obiskov začel razlagati, kakšno je bilo njihovo življenje, preden jih je spoznala.

1124819»Naš oče je želel ustvariti svoje pleme, svojo skupnost. Kot Krišna, ki je imel deset otrok z desetimi ženami. Imel je idejo, da bodo vsi njegovi otroci imeli dolge lase in njihova imena bodo iz sanskrta, najstarejšega jezika na svetu. Mukunda, Narayana, Govinda, Bhagavan, Krišna in Jagadeš, ter sestra Višnu. Imel je imena še za tri, vendar naša mama ni mogla več imeti otrok,« je razlagal. »Naša starša nas nista vedno spodbujala h komunikaciji z zunanjim svetom. Vedno smo živeli v tem stanovanju, redko smo šli kamorkoli ven iz njega, pravzaprav skoraj nikoli. Šolala nas je mati tu, doma, in tako nismo imeli nobenih prijateljev. Ti si v resnici naša prva prijateljica,« ji je priznal, kar je Crystal precej šokiralo. Vedela je, da v stanovanju živi njihov oče, ki se skoraj nikoli ni prikazal iz svoje sobe, vendar so ji fantje povedali, da je rad sam, da je neke vrste samotar, ki cele dneve posluša glasbo in gleda filme. »Prepričan je, da vlada ZDA nadzira svoje državljane na vsakem koraku, da je zunaj nevarna, opresivna družba, en takih ljudi je. In temu se upira tako, da ne dela, da nima službe.« Njihova zgodba je postala mračnješa. Pripovedovali so ji o strahu, ki so ga čutili v otroštvu, o prepirih med mamo in očetom, o kričanju, o udarcih, ki jih naj bi dobila mama, ko je bil oče pijan. Crystal je poslušala – bila je prva oseba od zunaj, ki so se ji zares odprli. In imela je kamero, kar je bilo pomembno, kajti fantje, ki jim je oče leta govoril, naj zaupajo ničemur in nikomur, so edinega zaupnika imeli v filmih. Kamera je bila njihov naravni zaveznik.

maxresdefaultThe Wolfpack ob prvem ogledu odpre več vprašanj. Čeprav je bilo mogoče že lep čas spremljati številne medijske odzive na film, ki je v zadnjem letu opravil svoj pohod po festivalih ( na Sundanceu je prejel veliko nagrado žirije), se zdi izjemno fascinantno, skoraj neverjetno, da so fantje sposobni tako popolno reflektirati, kar se jim je dogajalo v otroštvu. Vendar je za to »krivo« dejstvo, da se je snemanje pričelo po tem, ko so bratje že nekaj časa živeli drugačno, veliko bolj samostojno življenje, in so se o svojih izkušnjah veliko pogovarjali, med drugim tudi s psihologi. Film nas zato od začetka nekoliko časovno dezorientira – zgrajen je v narativni liniji, ki kronološko sledi razvoju dogodkov, da pa je tak tok pripovedu mogoč, je bil do določene mere umetno konstruiran.

Moselle je zbirala posnetke med letoma 2010 in 2014, v tem času so fantje že začeli zapuščati dom, si iskati zaposlitev, tako da o svojem življenju v izolaciji pripovedujejo retrospektivno. O minevanju časa priča tudi izgled bratov, ki so na različnih mestih filma različnih starosti, prav tako nekje govorijo o dogodkih, ki so se zgodili v istem tednu ali dnevu, drugje pripovedujejo o stvareh izpred nekaj let, tako da nam ves čas podajajo rekonstrukcijo preteklosti hkrati z dogodki v sedanjosti, na primer obisk plaže na Coney Islandu, družinski izlet v sadovnjak, ipd. Dejansko tako ne čutimo minevanja časa, dogajanje se nam zdi zgoščeno v eni sedanjosti, v kateri se fantje zavedajo vsega in vse povedo hkrati, kot bi v resnici delala dokumentarec z »govorečimi glavami«. Kot da ne bi bil posnet v razponu 4 let. Nikoli ne dobimo orientacije v smislu napisa z datumom dogajanja, ker se film v resnici ne premika po časovni premici naprej, ampak prosto skače po njej.

Wolfpack documentary subjetcts: Bhagavan Angulo - Tall, wearing a brown leather jacket, a paisley (70s era) button down shirt and bell bottoms  Govinda Angulo - Military jacket, shorter hair, blue jeans, brown doc martin's.   Narayana Angulo - Small and skinny with long hair. Wearing a black three piece suit.   Mukunda Angulo - Long hair, wearing a white t-shirt with a pasted graphic, khaki pants and brown suede cowboy boots  Eddie Reisenbichler (Formerly Jagadisa Angulo) - Red shirt, 80s hair style, tall, grey suit with cowboy boots  *Not present: Glenn Reisenbichler (Formerly Krsna AnguloThe Wolfpack is an American 2015 documentary film directed by Crystal Moselle about a family who homeschooled their seven children in confinement of their apartment in New York City Cast: Mukunda Angulo, Govinda Angulo, Bhagavan Angulo, Jagadisa Angulo, Krsna Angulo, Narayana Angulo. photo by STEFANO GIOVANNINI

Drugo vprašanje, ki se nam neizbežno zastavi ob ogledu – ali je izolacija, v katero sta starša svoje otroke prisilila, nekaj, za kar bi morala legalno odgovarjati? Kje je meja, do katere se njun strah pred zunanjim svetom zdi zgolj pretirana skrb in kje se prične zloraba? Mračno vzdušje, ki ga ustvarja glasba v filmu, namiguje na nekaj, kar v filmu ostane neizrečeno, toda kot gledalci smo sami prepuščeni lastni presoji.

Potem je tu še raven fikcije v dokumentarnem filmu, s katero se The Wolfpack pograva. Film otvori izjemna scena, v kateri bratje uprizorijo prizor iz Steklih psov. Realnost »resničnega življenja« v tem prizoru, ki ga spremljamo z zavedanjem, da gre za dokumentarec, se na neki točki prelije v filmsko realnost – fantje gledajo v kamero, igrajo za kamero, za nas, ki to gledamo. Pri tem so izjemno naravni, nič kaj plahi. V tistem trenutku so najstniki, ki nastopajo za dekle (Moselle), ki jim je najbrž všeč, je pa tudi prva oseba izven družine, s katero so se spoprijateljili. V njihovem nastopu je zato čutiti otroško navdušenje in pričakovanje. Se še spominjate, kako je bilo, ko ste spoznali prve prijatelje in ste jim hoteli pokazati vse, kar vam je bilo všeč, jim povedati vse, kar vas je navduševalo? Zdi se, da režiserkina kamera v igri postane del njihovega filmskega sveta, tako da se začne kamera obnašati kot del filmske pripoved, kot čisto naravna reakcija na atmsfero njihovega samo-ustvarjenega sveta.

the-wolfpack-goes-to-hollywood-985-1438358685Ker je to leto 2015 in živimo v informacijskem izobilju, se z ogledom filma The Wolfpack zgodba družine Angulo še ne konča. Dokumentarec je namreč maja letos pod svoje okrilje vzela revija Vice, ki je manj revija kot pa spletni imperij / katalog vsega, kar je v naših časih nenavadnega in kul. Pričeli so z intenzivnim poročanjem o vsakem novem dogodku, povezanem s filmom in s krdelom novopečenih skorajda zvezdnikov. Od objave mini dokumentarca o njihovem izletu v Hollywood do kratkih filmov, ki jih snemajo bratje, ki so sedaj že na dobri poti, da si ustvarijo kariere v filmski industriji. Prava novodobna filmska pravljica, ki je postala realnost. Če ima srečen konec, še ne vemo, toda varno je domnevati, da tudi to ne bo ostalo skrivnost. Usoda šesterice je danes svetove daleč od popolne anonimnosti majhnega stanovanja na Manhattnu, a vseeno lahko upamo, da bodo v prihodnosti znani zaradi svojih bodočih sadov dela in ne zaradi kanibalistične medijske mašinerije. Najbolj optimistični celo upamo, da bo življenje res postalo film in bo Wes Anderson po njihovi življenjski zgodbi posnel nadaljevanje Veličastnih Tenenbaumov (The Royal Tenenbaums, 2001).

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik LII, 2015, oktober-november, str. 41-42