Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Theeb

Theeb


Arabski polotok. Piše se leto 1916. Sod smodnika je eksplodiral, svet je v vojni. Meje svetovnih imperijev pokajo po šivih in stara ureditev se kot puščavska fatamorgana razblinja pred očmi. V nekem drugem filmu, ki je postavljen v isti čas, modrooki T. E. Lawrence jaha na čelu arabske revolucije. Prelomni dogodki z začetka 20. stoletja in arabska osvoboditev izpod oblasti Otomanskega imperija v celovečernem prvencu jordanskega režiserja Najija Abuja Nowarja Theeb (2014) služijo predvsem kot ohlapen zgodovinski okvir, znotraj katerega se odvije intimna osebna drama o odraščanju.
Mladega beduina Theeba na nevarni poti čez jordansko puščavo Wadi Rum, na kateri skupaj s svojim bratom Hassanom spremlja britanskega oficirja, pričaka kruta realnost vojnega stanja in posledično travmatična iniciacija v svet odraslih. Ko se odpravi na pot, sta on sam kot tudi njegov pogled na svet še popolnoma nedolžna. Le nekaj dni pozneje pa se ob spremljavi zahajajočega sonca kot kakšen prekaljen in vsega hudega vajen kavboj brez dolarja v žepu vrača v povsem drugo realnost.

theeb_05

Na to, da pravzaprav gledamo nekakšno arabsko različico vesterna, nas napeljuje še kopica drugih indicev. Široka prostranstva slikovite jordanske puščave, v kateri je bil film v celoti tudi posnet in skozi katero se na kamelah v tišini prebija skupina osamljenih popotnikov, niso nič manj epska od legendarnih podob Monument Valleyja iz kakšnega klasičnega Fordovega filma. Dramatična napetost in vizualni minimalizem v redkih strelskih obračunih pa spomnita na špageti mojstrovine slovitega Sergia Leoneja.
Odmev samotnih jezdecev Divjega zahoda lahko slišimo tudi v glasbeni podlagi filma, kjer se melodije iz ameriških prerij srečajo s tradicionalno beduinsko poetiko. Slednja se prikrade tudi v čudovite, z ognjem osvetljene nočne prizore, ob katerih se nenadoma zavemo, da poleg zgodovinskega filma, ki se subtilno skriva pod plastjo neobičajnega vesterna, gledamo tudi nostalgičen portret neke v puščavsko noč izginjajoče beduinske skupnosti.
Ta melanholičen portret v svoje okvire lovi izumirajočo tradicijo, razpad nomadske skupnosti, izgubo povezanosti z naravo in nepovratno erozijo specifičnih vrst znanja, ki v sodobnem svetu niso več potrebne. O Nowarjevem prvencu je tako mogoče razmišljati tudi kot o filmskem dokumentu. Theebu namreč uspe mikroskopski delček beduinske kulture v filmski spomin ujeti in zapisati v trenutku, ko jo globalne politične sile začnejo nepovratno spreminjati.

theeb_f2

Ana Šturm // Napisano za katalog festivala Kino Otok/Isola Cinema, junij 2015