Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Umirjena evolucija podkastov in ponovni izum novinarstva

Umirjena evolucija podkastov in ponovni izum novinarstva


Na internetno radijsko nadaljevanko Serial me je pred slabima dvema letoma opozorila nekdanja ameriška sošolka. Ne vem, kako pozorno spremljaš podkaste, ampak tale ti bo zagotovo všeč, je napisala v elektronskem pismu.

Resno preiskovalno novinarstvo so posneli kot radijsko dramo in jo razdelili na napeta nadaljevanja, polna novih likov in ugank – podobno kot priljubljene serije, ki so spremenile televizijsko pripovedništvo: Sopranovi (The Sopranos, 1999 – 2007, David Chase), Skrivna naveza (The Wire, 2002 – 2008, David Simon), Kriva pota (Breaking Bad, 2008 – 2013, Vince Gilligan). Predlagala je, naj z guglanjem počakam prvih nekaj delov, da si ne bom pokvaril užitka s preveč informacijami. Vsaj za prvi del pa si moram nujno vzeti eno uro časa in ga v miru poslušati – tako kot sva nekoč skupaj spremljala pogovorne oddaje, igre in dokumentarce na četrtem radijskem programu britanskega BBCja.

Sledil sem njenim navodilom. Prenesel sem si prvih nekaj epizod in počakal, da so doma vsi zaspali. Ugasnil sem luči in se udobno namestil v bralni vreči. Nadel sem si slušalke in zagnal zvočno datoteko na pametnem mobilniku. Pozdravil me je glas novinarke Sarah Koenig. Dobrodošli v nadaljevanki Serial, je dejala. Nato je začela razpletati zgodbo o umoru na neki ameriški srednji šoli v Marylandu, ki jo je raziskovala zadnje leto dni.

Po prvih dveh epizodah sem zelo dobro razumel, zakaj so o Serialu pisali, tvitali in razpravljali skoraj vsi medijski analitiki, ki jih spremljam na blogih in družabnih omrežjih.

SONY DSC

Podkasti – nekakšni spletni radijski blogi – imajo za internetno štetje časa že dolgo zgodovino. Bili so sodobniki besedilnih blogov, le da so njihovi ustvarjalci namesto tipkovnice uporabljali mikrofone in mešalne mize. Uporabniki so jih večinoma poslušali na tedanjem priljubljenem Applovem glasbenem predvajalniku iPodu, ker jih je Apple brezplačno ponudil na spletni trgovini iTunes. Podkasti so imeli zvesto, a zelo nišno občinstvo, zato so jih kmalu zasenčili novejši spletni pojavi: video, družabna omrežja in pretočne glasbene storitve.

Medijski komentatorji jih v zadnjih letih niso pogosto omenjali, čeprav so imeli podkasti na radio zelo podoben vpliv kot blogi na časopisno novinarstvo. Poslušalce so navadili na bolj osebne in manj formalne oddaje, v katerih izstopa voditelj in hkrati avtor podkasta – skupaj z vsemi obrtniškimi in glasovnimi pomanjkljivostmi, ki jih tradicionalne radijske oddaje niso spuščale v eter. Zato so se začeli s podkasti spogledovati tudi novinarji, igralci, glasbeniki, znanstveniki in drugi ustvarjalci, ki prej niso razmišljali o radijskem mikrofonu. Ali celo radijski veterani, ki so pri delu pogrešali daljše in bolj poglobljene prispevke, ki jih ni bilo mogoče stlačiti v nekajminutne prekinitve oglasov ali glasbenih plejlist.

Med poslušanjem Seriala sem pomislil, da so postali podkasti po desetih letih umirjene evolucije končno zanimivi tudi za širše internetno občinstvo.

Za poslušanje ni bilo več treba sedeti za računalnikom ali ročno prenašati zvočne datoteke na glasbeni predvajalnik. Razmah pametnih mobilnikov in razvoj hitrega mobilnega interneta sta odpravila večino nekdanjih tehničnih in uporabniških ovir. Uporabniki mobilnikov niso več razmišljali o internetni povezavi, saj je bila naprava ves čas priključena na mobilne storitve. Podkasti so bili samo še ena aplikacija, ki je na mobilniku preprosto – delovala. Treba se je bilo samo naročiti na izbrano vsebino in mobilna aplikacija je sama prenesla najnovejše epizode.

0825serial01Spreminjala pa se ni samo tehnologija, ampak tudi medijske navade poslušalcev. Pred desetimi leti je še močno prevladovalo linearno spremljanje radia in televizije – gledanje in poslušanje programa, na katerega poslušalec ni mogel vplivati. Nato je storitev časovnega zamika omogočila prilagajanje programske sheme in preskakovanje oglasov. Zmogljive širokopasovne povezave so pospešile izmenjevanje datotek na piratskih spletnih straneh in prisilile založnike, da so ponudili legalne storitve za prenos in pretakanje digitalnih vsebin, saj medijski potrošniki niso bili več pripravljeni čakati na soboto zvečer, ko je bila na sporedu njihova nanizanka. To ni veljalo samo za televizijo, ampak tudi za radijske oddaje. Poslušalci so imeli možnost odločati, kaj hočejo poslušati in kdaj. Izbrano epizodo so lahko odnesli na fitnes ali tek, se z njo odpeljali v službo ali pomili posodo.

Nelinearnost je imela pri podkastih nepričakovan stranski učinek. Običajne bloge je zamenjalo mikrobloganje na Facebooku in Twitterju. Televizijske serije in videoposnetki na YouTubu niso bili več dovolj kratki za uporabnike mobilnikov. Analitiki medijskih statistik so pozornost spletnih uporabnikov merili v sekundah, ne več v minutah, pri čemer so velik del klikov ustvarili programski robotki. Pri podkastih je bilo ravno nasprotno. Na internetu ni bilo treba upoštevati nekdanjih formatov ali se držati programa. Voditelj je lahko zato poljubno podaljšal ali skrajšal pogovor, vključil nove sogovornike ali posnel nadaljevanje. Epizode številnih priljubljenih podkastov presežejo eno uro, toda dolžina ne odvrne njihovih naročnikov.

Hkrati z vsebino se je spreminjala tudi ekonomika. Medijski model podkastov je prej spominjal na 19. kot na 21. stoletje. Glavni vir prihodka so bile donacije, podpora neprofitnih fundacij ali prispevki za javni radio (sploh v ZDA), saj zakupniki medijskega prostora niso vedeli, kako oglaševati v spletnih oddajah. Ustvarjalci zato niso nagovarjali oglaševalcev ali oglasnih algoritmov, ampak človeške poslušalce, ki so pogrešali sproščene pogovore, druženje, žive dogodke in ustvarjanje občutka skupnosti. Voditelji najbolj priljubljenih podkastov so znali ustvariti občutek, da sedijo na klepetu v dnevni sobi ali bližnjem lokalu. Čeprav so morali v resnici zelo dobro poznati ali celo preseči radijsko obrt in niso samo postavili mikrofona na mizo, kar si včasih predstavljajo začetniki.

Med poslušanjem – in pozneje še ustvarjanjem podkastov – sem se nenačrtovano vrnil v svoje novinarske začetke, ko sem v osnovni šoli razmišljal o izdajanju časopisa, se snemal na stari kasetnik in režiral filme s prvo videokamero. Novinarstvo takrat ni bilo služba. Izdelkov ni bilo treba prodati naročnikom ali oglaševalcem. Niti pomislil nisem na neznane avtoritete, ki bodo nekoč odobravajoče kimale med branjem mojih zapisov ali se zgražale nad zlonamernostjo medijev. Ni me zanimalo, kaj hočem postati: pisatelj, režiser, radijski napovedovalec ali televizijska zvezda. Pomembno je bilo samo ustvarjanje. Odkrivanje novega, učenje in iskanje zanimivega v običajnih ljudeh.

SONY DSC

V prvem letu je postajala razlika med podkastanjem in službenim medijskim delom vse bolj očitna. Velika večina medijskih delavcev niti ne opazi učinka odtujitve, o katerem je pisal Karl Marx in je značilen za vse oblike proizvodnega dela – tudi v ustvarjalnih industrijah. Po nekaj letih dela v novinarski tovarni vsi ponotranjimo pravila medijske proizvodnje. Zelo dobro vemo, katere teme so zanimive, kateri sogovorniki primerni in v kakšni obliki jih je treba predstaviti, da jih uredniki objavijo. Sprijaznimo se, da nimamo prav dosti vpliva na objavo in predstavitev našega izdelka – v tisku ali spletu. Čez nekaj časa nas neha motiti, da smo izgubili vsakršno povezavo z ljudmi, za katere pišemo. Razen anonimnih komentarjev pod spletnimi objavami.

Pri podkastih je ta povezava veliko bolj nesporedna. Ustvarjalec za sabo nima uveljavljene blagovne znamke, ki bi poskrbela za objavo, distribucijo in trženje njegovega dela, kar je za izkušenega medijskega profesionalca zelo velika sprememba. Ima le poslušalce, ki si prenesejo njegovo epizodo in ji kljub vsem drugim možnostim, motnjam in utrujenosti namenijo uro časa, ker jih vsebina zanima ali jim nekaj pomeni. To ne velja samo za podkaste, ampak za vse medijske oblike, ki ustvarjalcu pomagajo preseči diktaturo odtujitve in ga opomnijo, da svoje vsebine ne pripravlja zaradi urednika, oglaševalca ali javnega razpisa.

Mediji so se razvili iz pogovora. Politika z volivcem, umetnika z občinstvom, kritika z akademikom, pisatelja z bralcem in novinarja z državljanom. Podkasti so mi pomagali, da sem začel novinarstvo spet doživljati kot takšen pogovor. In ga pogrešati tam, kjer ga ni več.

Lenart J. Kučić, novinar Sobotne priloge Dela in soustanovitelj mreže podkastov Marsowci. Članek je bil prvič objavljen v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, april-maj, str. 36-39