Vedno življenja družica, nikoli nevesta

Vedno življenja družica, nikoli nevesta


Mistress America

»Everyone’s a winner baby, that’s the truth …« so peli Hot Chocolate v Frances Ha (2012), prelomnem filmu kariere Noaha Baumbacha, enega najbolj znanih in vplivnih avtorjev sodobnega ameriškega neodvisnega vala. Prelomen je bil iz več razlogov, a najboljši je bil, da je kar se da natančno vanj ujel miselni svet nekega specifičnega dela generacije, katerega predstavniki se zdijo v svoji fluidnosti identitet in vrednot skorajda neujemljivi, neopredeljivi. Kar ni nič čudnega, saj so to mladi ljudje, ki bolj kot karkoli sovražijo biti definirani. Ko si zajet v eni opisni kategoriji, si lahko predvidljiv in dolgočasen. Dolgčas pa je smrt. Zato se ves čas premikajo, kot morski psi, da lahko dihajo in se razvijajo dalje in se hranijo z neusahljivimi viri informacij, obilnimi sadovi naše civilizacije. Frances, naslovna junakinja filma, je ves čas na poti, iz stanovanja na ulico na podzemno železnico v plesni studio na kosilo na zabavo v naslednji teden v Pariz in nazaj v New York … Slej ko prej nam mora postati jasno, da beži. Pred čim? Ne beži, ker bi jo bilo strah česa konkretnega, ampak ker beži pred strahom samim. Baumbach je za anksiozne filmske trideset-in-nekaj-letnike to, kar je Woody Allen za nevrotike.

Po lanskoletni (na žalost zelo povprečni) komediji While We’re Young (2014) se Noah Baumbach vrača z resnimi nameni, vrača pa se tudi njegova muza, Greta Gerwig, ki je bila za Frances Ha tako pomembna – ne zgolj kot igralka, temveč tudi kot koscenaristka – da se zdi ob zgoraj zapisanem krivično na film gledati kot na zgolj Baumbachov avtorski podvig. Greta Gerwig preprosto je ameriški neodvisni film in ob dejstvu, da sta z Baumbachom združila moči tudi v novem filmu, so pričakovanja zainteresiranega gledalstva lahko le visoka.

Brooke (Greta Gerwig) takes Tracy (Lola Kirke) under her wing in Mistress America.

Visoka so tudi pričakovanja, ki jih do študenskega življenja in do New Yorka v Mistress America (2014) goji Tracy (Lola Kirke). Vendar pa nadobudna bodoča pisateljica namesto navdihujočih profesorjev in idealističnih sošolcev na svoji novi šoli najde le povprečnost na predavanjih, povprečnost med študenti, samo sivo povprečnost, kamorkoli pogleda. Dodaten poraz ji zadajo člani elitnega univerzitetnega literarnega kluba, ki zavrnejo njeno kratko zgodbo in s tem tudi članstvo v omenjenem klubu. Zdi se, kot da jo kaznujejo, ker je odkrito ambiciozna. Razen nergajočega literata-sotrpina Tonya (Matthew Shear) ne najde prijateljev. Namesto, da bi hodila na zabave, ostaja v sobi in bere. Vseeno bi bilo, če bi šla študirat nekam v Minessoto. Mesto, ki nikoli ne spi, ostaja zanjo tuje in nedostopno kot tista ena trmasta od pistacij, ki jo je nemogoče streti in odpreti. Dokler nekega dne v njeno življenje ne prinese Brooke. Spoznata se, ker se jima obeta, da bosta po poroki staršev postali polsestri, zato se srečata in Tracy je v trenutku zaljubljena. Brooke je lepa, mlada (komajda 30) in nikoli ni pri miru in nikoli ni tiho, saj se ji v življenju preprosto toliko dogaja, kar si želi deliti z ostalimi. New York je njena ostriga, odprta in sočna in biseri ležijo pod njenimi nogami, kamorkoli pride. Prijatelje ima med umetniki, glasbeniki, oblikovalci, lastniki restavracij in lokalov – kjerkoli je, vrata so ji vedno odprta. Tracy postane njena confidant in protégé, če že ne prijateljica, na vsakodnevnih avanturah, ki vključujejo tekanje po ulicah na sestanke z bogatimi investitorji in izbiranje notranje opreme za restavracijo, njen najnovejši projekt, ki ga finančno blagoslovlja tudi njen nikoli prisotni grški fant. V Brooke Tracy najde vse, kar je prej pogrešala in še več. Morda je celo njena vstopnica v svet književniške slave.

Gerwig in Kirke sta prepričljiva dvojica: Brooke kot samozavestna, živčna in kinetična sila narave, ki pa ji kronično primanjkuje refleksije, in Tracy, ki jo potihem analizira in katalogizira njene kretnje, izraze in miselne prebliske s tiste vrste natančnostjo, ki sega izza gole ustvarjalne radovednosti. Morda preživita ure in ure skupaj, in Brooke dovoli, da Tracy prespi pri njej, toda kar med njima obstaja, ne preraste v zaupništvo. Nista si resnično blizu, ker imata preveč dela sami s seboj, tako da lahko mislita le nase. Še najbolj ju druži prav pohlep do doživetjih in po uspehu in ko se pričnejo sanje ene rušiti, je druga tam, da ji lahko očita: nisi to, kar misliš da si.

mistress america»Being a beacon of hope for the rest of the world is a lonely business,« vzdihne nekje med svojimi dogodivščinami Brooke in v tistem trenutku zveni kot Frances Ha štiri leta kasneje. Vsako leto je manj priložnosti za nove začetke. Vsako leto je bolj naporno biti srečen. Vsi ne morejo biti zmagovalci, pa naj Hot Chocolate to še tako vneto ponavljajo. Naj se jim grla posušijo!

Četudi naj bi se Mistress America dogajala v sedanjosti, se Brooke zdi kot ženska iz drugega časa, popoln anahronizem – nikoli ne bi verjeli, da zna uporabljati Facebook. Ampak liki v filmih Noaha Baumbacha se zdijo vedno izgubljeni v svojem času, ki pa za razliko od anahronizmov Wesa Andersona, njegovega sodobnika in občasnega »partnerja v kriminalu«, nimajo take sreče, da bi živeli v zgodovino transcendirajoči fantaziji. Vedno morajo biti v tem resničnem svetu, toda le redko so zares doma v njem. Tokrat lahko ta efekt deloma pripišemo odločitvi soscenaristov, da v lik Brooke injecirata duh junakinj iz screwball komedij iz štiridesetih, takšne, ki se z veliko preglavicami in še več besedami prebijajo skozi filme Georga Cukorja (Katharine Hepburn iz Adamovega rebra (Adam’s Rib, 1949), Prestona Sturgesa (Barbara Stanwyck v The Lady Eve (1941) in Howarda Hawksa (Rosalind Russell v Njegovem nezvestem dekletu (His Girl Friday, 1949). Toda tudi one imajo na koncu običajno srečo, da končajo kot zmagovalke svojih malih bitk in pristanejo v objemu razumevajočega moškega, ki jih lahko dohaja v verbalnih in kakšnih drugih spretnostih. Brooke in Tracy se ne piše tako rožnato. Tracyin nesojeni fant Tony je medel, šibak in poln dvomov in prav nič boljši niso ostali, ki jima prekrižajo pot. Na koncu se bosta morali pač zanesti le sami nase.

Mistress America je malce kisla, vendar zelo bistra komedija o soočanju s porazi, in ker je zvesta modrosti, ki jo pridiga, si na koncu nimamo obetati posebnih razodetij ali trenutkov katarze. Zelo stroga je do svojih gledalcev in do njihovih (naših) pričakovanj. Morda je v resnici le portret generacije in v tem je po svoje pretresljiv film, ki mu za svoje dobro manjka nekaj globine, ali pa le nekaj optimizma? Odrešilna bilka? Luč na koncu tunela?

Pričakovanja. Pričakovanja so hudič.

Bojana Bregar // objavljeno v reviji Ekran, letnik LII, 2015/2016, december-januar, str. 76-77