Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Video MATTERs

Video MATTERs


»Zažgal avto, pa nismo šli v Milano,« legendarna in danes že povsem ponarodela krilatica se v zadnjem kadru novega videospota kamniške troglave dvoživke Matter za komad Anakonda samoreferencialno, malo pa tudi samoironično, materializira pred našimi očmi.

Za zasedbo Matter smo mnogi izvedeli šele zaradi odličnega videospota za njihov prvi hit Meduze, ki ga je režirala mlada glasbenica (Napravi mi dete) in režiserka Katarina Rešek aka Kukla. S pomočjo direktorja fotografije Saša Štiha ter svojih filmskih kolegov je obskurno kategorijo, imenovano slovenski glasbeni videospot, iz srednjega veka pogumno teleportirala v 21. stoletje, natančneje v leto 2015.

Že ob prvem ogledu je bilo jasno, da se mladi ustvarjalci zavedajo dejstva, da je videospot samostojna umetniška oblika. V Meduzah se pojavijo številne filmske reference, predvsem na filme Davida Fincherja, ki je svojo filmsko pot prav tako začel kot režiser glasbenih videov, v navdih pa jim je bil tudi izjemen spot Isaiaha Sereta za Cool Song Nr. 2 skupine MGMT.

Katarina ima do glasbenega videa posebno afiniteto, pa tudi zavedanje in znanje o njegovi zgodovini, s katerim spretno nadgrajuje svoj avtorski izraz. Oboje je pri nas prava redkost, saj videospot velja za najbolj nerazumljeno in podcenjeno obliko filmskega ustvarjanja. Če ne verjamete, da gre v resnici za polnokrven filmski izraz, si morate Meduze ogledati v kinodvorani, na velikem platnu, saj se šele na ta način v celoti razkrijejo vse njegove razsežnosti.

S svojo ekipo in z zasedbo Matter je moči in filmsko znanje združila tudi za videospot Anakonda, ki je poklon Kubrickovi Peklenski pomaranči (A Clockwork Orange, Stanley Kubrick, 1971), kultnemu filmu, posnetem po distopičnem romanu Anthonyja Burgessa. »Že sam komad govori o Peklenski pomaranči, pa o malem ‘gangu’, ki pije moloko, tako da bi bilo škoda, če tega ne bi izkoristili,« pravi režiserka. V bogatih vizualnih sekvencah poleg Kubricka zaznamo tudi druge reference, med katerimi lahko omenimo videospot nizozemske glasbenice iranskih korenin, Sevdalize, Sirens of the Caspian (Atlynn Vrolijk, 2014).

Katarina Rešek je sicer zaključila študij na AGRFT, po diplomskem filmu Plavanje (2015), ki je bil lani prikazan v tekmovalnem programu na Festivalu slovenskega filma (FSF), pa se je usmerila v režijo glasbenih videov. To, da je hkrati glasbenica, ji pri omenjenem delu zagotovo predstavlja določeno prednost. »Zvok zaznavamo veliko bolj podzavestno kot sliko,« pravi in nato citira še tvit znanega režiserja glasbenih videov, Američana korejskih korenin, Josepha Kahna: »Music videos don’t have plots. Music videos have dream logic. Because music.«[1]

Dejstvo, da njeni videospoti spadajo v sam vrh trenutne slovenske filmske produkcije, potrjuje lanska uvrstitev Meduz v tekmovalni program 19. FSF ter letošnja uvrstitev videospota Napoleon v tekmovalni program 2. FeKK – Festivala kratkega filma v Ljubljani. Napoleon se odmika od »ameriškega« stila Meduz in Anakonde. Njegova estetika je bližje sanjski logiki hongkonškega režiserja Wong Kar-Waia, mojstra zastrtih pogledov, v videu pa se pojavi tudi pri nas redko videna transspolna tematika.

»Videospot je filmska oblika, ki ti omogoča veliko svobode in možnosti eksperimentiranja; na ta način si pri svojem vizualnem izražanju lahko pogumnejši,« pravi Katarina. Zanjo je dober videospot tisti, ki nadgradi glasbo, pri čemer izpostavi videospot Sacrilage, ki ga je režiral znameniti kolektiv Megaforce. »Najlepši kompliment, ki ga kot režiser glasbenega videa lahko dobiš, je, ko ti nekdo reče, da mu je komad postal všeč zaradi videospota.«

Kljub temu, da je režirala videospote za nekatere opaznejše slovenske zasedbe (Your Gay Thoughts, Nina Bulatovix), pravi, da s tako majhnimi budgeti, kot so delali do sedaj – ja, vsi omenjeni videi so, čeprav ni videti tako, low oz. no budget – ne želi več delati. »Vedno smo se trudili, da smo s tem, kar smo imeli, naredili kar največ. Ampak na ta način ne moremo rasti, saj nam zaradi omejitev, ki niso samo finančne, pač pa tudi časovne, pada kakovost; na neki točki s tem, kar imaš pri nas na voljo, ne moreš več realizirati svojih idej. In tudi ne plačati najemnine.«

Upa pa, da so s tem, ko so pokazali, da je tudi pri nas možno delati kakovostne videospote, spodbudili še koga, da se ustvarjanja loti na podoben način. Sama se trenutno osredotoča na izdajo svojega prvega albuma ter na scenarij za kratki glasbeni film. Še prej pa se nadvse veseli ogleda videa, v katerem Werner Herzog komentira videospot Kanya Westa, Famous.

[1] Glasbeni videi nimajo klasične narative, pač pa sanjsko logiko. Ker – glasba.

Ana Šturm // objavljeno v reviji Ekran, letnik LIII, 2016, september-oktober, str. 78