Begin typing your search above and press return to search. Press Esc to cancel.

Višja sila

Višja sila


Filmska zgodovina je posejana z izjemnimi posamezniki, ki v nevarnih situacijah izkažejo veliko mero »človeškosti«. Lahko so običajni ljudje,  sposobni herojskih dejanj. Včasih so slabiči, ki v zadnjem trenutku izpolnijo svoj humanistični potencial. Včasih so superjunaki, ki  nadnaravne moči trošijo za preživetje ljudske rase. Celo filmski štirinožci so po pravilu zavezani k temu, da izkazujejo »človeške« tendence in rešujejo partizane, utapljajoče dečke in kako drugače pomagajo nebogljenim in pomoči potrebnim.

Potem je tu Ruben Östlund, ki s svojimi filmi kot nepovabljeni dvorni norček vdira na kraljevsko zabavo Plemenitega Človeka in pokvari vse to židano veselje, ko papirnato ladjico humanizma potisne v nečedno blato strahu in sebičnosti. Zadnja od takšnih intervencij se imenuje Višja sila (Force Majeure, 2014).  Že sam naslov se nasmiha v brk ubogemu protagonistu filma, ki je sicer čisto benigen, prijazen, odgovoren pater familias, ki žrtvuje teden časa iz nedvomno do roba polnega profesionalnega življenja, da bi svoja lepa otroka in žensko, ki ji je obljubil, da jo bo spoštoval in ljubil za vedno, odpeljal v neokrnjeno naravo mondenega smučišča, na prečudovite družinske počitnice.  Zakaj torej ubogemu? Ker v kočljivi, potencialno smrtonosni situaciji, ki se pripeti v začetni fazi počitniškega užitkarjenja, reagira brezglavo, nagonsko in povsem v  neskladju z romantično predstavo moškega kot levjesrčnega zaščitnika  šibkih in nedolžnih. V strahu za svoje življenje zbeži in pozabi na svoja lepa otroka in ženo, a nato se na žalost izkaže, da je šlo zgolj za lažni alarm, kar pomeni, da je obsojen na življenje – in na soočenje s plazom očitkov.

3-001Östlund se, potem ko postavi temelje svoje male sadistične veseloigre, naravnost užitkarsko poda v raziskavo teme razkroja zakonskega življenja. Plast za plastjo načenja občutljivo tančico fantazme, ki poročeni par ohranja v  blaženem prepričanju, da so spolne vloge varno položene na večnih tirnicah tradicije. Ko vlak enkrat iztiri, se ravnotežje moči nepopravljivo skazi. Čast je sicer lep koncept, toda Östlunda ne zanimajo ljudje časti. Zanima ga, kaj se zgodi, ko v nepredvidljivih situacijah ostanemo brez moralnega kompasa in se družbeni konstrukti, kot so zakonska zveza, moške in ženske spolne vloge, čast, odgovornost in podobno umaknejo pred sebičnejšimi vzgibi, ko se človek kot družbeno bitje umakne pred človekom-živaljo. V Višji sili se radovednost Östlunda, ljubiteljskega sociologa, združi s prvinsko fascinacijo človeka nad samim seboj. Rezultat je bergmanovsko natančen, mučno humoren prikaz psihološkega stanja moškega, ki se po popolnem ponižanju ubada s smrtjo svojega ega – takorekoč skozi celoten nabor stopenj žalovanja po Kübler-Rossu. Vendar pa Östlund ni Bergman in čeravno bi se oba verjetno strinjala, da so norme zakonskega življenja ena sama puščava smisla, se Višja sila ne prepušča melanholiji, temveč premeteno nastavi past tistim, ki so še trenutek pred tem hiteli zmajevati z glavo in obsojati.

Force Majeure Johannes KuhnkeÖstlund je po lastnih besedah navdih našel na spletu, med gledanjem posnetkov na Youtubu, motivacije protagonistov pa naj bi si priskrbel iz raznih študij o psihologiji množic. Tako v intervjuju za Film Comment razlaga o raziskavah, v katerih ugotavljajo verjetnost ločitev med  pari, ki so preživeli ugrabitev letala, ter o tem, kako so pri pomorskih nesrečah v nasprotju s popularno predstavo moški nagnjeni k temu, da se požvižgajo na konvencijo, po kateri imajo ženske in otroci  v reševalnih akcijah prednost. Ta tematika je v časih,  ko je kolektivnemu zahodnemu svetu zaupano, ali bolje rečeno, prepuščeno breme izbire, še kako relevantna. Naj sta za to kriva zloglasni konec t.i. »velikih pripovedi« ali kulturni relativizem, ali karkoli drugega, dejstvo ostaja, da človeška vrsta pogreša svoje dobre stare zapovedi, saj v vsesplošnem pomanjkanju slednjih odgovornosti za lastna dejanja ne moremo kar zlahka in prepričljivo zvaliti na »višje sile«.

Dekonstrukciji namišljene enakosti spolov se v filmu pridruži tudi kritika nuklearne družine, in navkljub številnim desekralizacijam ideje idealne buržuazne družine na filmu – pomislimo recimo na Srečo (Happines, 1998) Todda Solondza, že omenjenega Ingmarja Bergmana (Prizori iz zakonskega življenja (Scener ur ett äktenskap, 1973)), nenazadnje tudi na Romana Polanskega (Rosemariyin otrok (Rosemary’s Baby, 1968), ter novejši Masaker (Carnage, 2011)) – se Östlundovo tokratno bezanje v osje gnezdo zakona zdi sveže in neraziskano, kot deviški sneg v odročnih alpskih kotičkih, po katerem se spuščajo nič hudega sluteči pari na počitnicah.

Bojana Bregar // Objavljeno v reviji Ekran, letnik 52, marec-april 2015, str. 94